Račun za srečo

Pred nedavnim sem si vzela nekaj minutk za pogovor o sebi. Ne samogovor, ampak pravi pogovor, ne le mimobežno, prizanesljivo preigravanje z vsakdanjimi frazami, s katerimi tako radi prikrijemo svoje resnične občutke, tegobe in včasih celo veselja ter zadovoljstva. Tako pa me je nekaj ustavilo, da sem spregovorila malo več kot običajno in naletela na misel, ki me je nagovorila šele kasneje, v tišini večera.

Pogovor je nanesel na mojo preteklost - ne tisto najbolj oddaljeno, ampak tisto še bolj svežo, ki me je dokončno oblikovala v to, kar sem danes. Nekdo, ki se mnogo bolj zaveda vrednosti svojega življenja. Saj ne, da je le-to dobilo kak posebej poduhovljen smisel ali pomen; le bolj se zavedam, da (tokrat) živim le enkrat in četudi je to le po naključnem zvarku neke vesoljske juhe, verjamem, da naključje ni čisto naključno ali pa vsaj ne čisto brezpredmetno. Kakor koli - vedno znova me preseneti, da tudi drugi opazijo, ko se naša življenja spreminjajo in da imajo o tem (celo!) svoje mnenje. Običajno se mi zdi, da pač živim mimo drugih in neopazno za druge, ob tem pa pozabljam, da imajo ljudje (najverjetneje, čeprav dvomim, da sem tema dneva) tudi o meni kakšno mnenje, kot ga imam o njih jaz (ki sem po naravi opazovalec in prisluškovalec človeških usod - a o tem hobiju kdaj drugič). Tako me je presenetilo, kako prav me je v tistih časih "prebrala" kolegica/prijateljica, ki je opazila stvari, ki jih še sama nisem znala prav ubesediti. Čeprav - glede na to, da je prijateljica, me to niti ne bi smelo presenetiti, mar ne? Dobro je ocenila situacijo in ko sem o najinem pogovoru pripovedovala možu, me je on še bolj presenetil z izjavo, da so bili moji občutki čisto logični, ker smo ljudje takšni, da se radi "kaznujemo", ko se nam življenje dobro obrne in prikaže v prijaznejši luči. Da podvomimo, če smo res vredni sreče; če ni samo navidezna in ji bo prej ali slej sledila grozna nesreča, kazen samo zato, ker življenje pač takšno je in ker nam ni dano, da bi bili zares in elementarno, trajno srečni. Priznala sem (sebi - to že zdavnaj; prijateljici; možu; še enkrat sebi - tokrat zares; in zdaj tebi, naključnemu bralcu), da sem imela (imam?) blazno slabo vest, ko sem končala nekaj, kar se je zdelo neuničljivo in skoraj popolno. Blazno slabo vest. In občutke krivde galaktičnih razsežnosti. Ker načeloma (krivična beseda, da kar boli) ni bilo nič narobe, ker je bilo celo zelo lepo in izpolnjujoče in nedolžno in močno in je dajalo smisel mojemu življenju in me pri/v tem tudi čisto zares ohranilo......Ampak....Ampak. Na neki točki je ostalo nestično. In preko te majhne, mini, nedoumljive razpokice nisem znala stkati mostu onkraj svoje osamljenosti, ki sem jo kljub vsej ljubezni tam čutila. Ki sem je bila deležna. A del mene je osta(ja)l sam. Vsekakor tudi po moji krivdi, ker se nisem znala, zmogla, upala izraziti - vsaj ne tako, kot znam to danes. In tako se je zgodilo, kot se pač v zgodbah brez srečnega konca zgodi: ostali sta dve zlomljeni srci, kupi čustvenih črepinj, nekaj neizrečenih besed in veliko dragocenih, čisto posebnih spominov, ki so in bodo zmeraj nekaj posebnega, ker bodo v vsem prvi. In ostal je grenak priokus poraza. Ne poraza - izgube. Čeprav se je mogoče zdelo (se še zdi) komu drugače, ker sem sama izbrala, kar sem izbrala, in odšla, sem izgubila tudi jaz. Izguba sem tako kot druga stran. Pa mogoče še kak občutek samospoštovanja in lastne vrednosti je bil vmes, kar pa je edino pravično. Tako lahko po toliko letih brez grenkobe, žalosti ali kakršnega drugega negativnega prizvoka kot klinično diagnozo priznam, da me je ta občutek slabe vesti in krivde dolgo mučil. Predolgo. Krivde, da sem šla, da sem nekomu povzročila bolečino, da sem sebi povzročila bolečino; krivde, da sem izdala ljubezen, da sem se nekaj časa vedla kot na najbolj norem avtopilotu samouničenja, za katerega še danes ne vem (kaj pri bogu svetem, milem mi je bilo??!!), kaj ga je poganjalo. In iz te krivde se mi je nekje globoko pod kožo vsake toliko oglašal dvom: kaj pa, če bom še plačala za to svojo trenutno, današnjo srečo; če si je v resnici ne zaslužim in mi bo Bog/Usoda/Vesolje ali kdor pač že, že še pokazal, kaj se zgodi z nezadovoljnicami, ki zapuščajo svoje zaročence.....Kdaj bo prišel račun za mojo srečo? In kdo mi ga bo izstavil ter na čigavo ime? ......Kolikokrat tako razmišljamo: da si česa ne zaslužimo, da gre za pomoto, za kratkočasen postanek v igri usode, ki nima drugega cilja, kot da nas zmaliči, porazi in uniči? Kolikokrat se nam zdi, da se bo zdaj zdaj zgodilo kaj slabega, ker ni normalno, da se nam že toliko časa dogaja toliko dobrega? Znano?
Meni še preveč. Potem pa sem nekega večera, ko me je iz nepojasnjenega vzroka spet obiskala bolečina pod levim rebrom namesto "nekdo me spet kaznuje" pomislila: kolikokrat pa se vprašamo, kolikšen bo račun za ne-srečo? Kako dolgo si nalagamo naloge/odnose/opravila/občutke, ki nas izčrpavajo, onesrečujejo, omejujejo, ne da bi se ob tem vprašali, kaj si s tem povzročamo? Kdaj sploh pomislimo, da mogoče pride dan, ko bosta naše telo in duša hotela, terjala odgovore, zakaj nismo zanju bolje skrbeli? Ko bo naše izmučeno, (samo)trpinčeno bitjece začelo pobirati davke za vsa leta nazaj, ko smo preslišali svoje potrebe, prezrli svoje želje, utišali svoja hrepenenja? Kolikokrat se zavemo, da lastno nespamet vedno plačamo, lastna sreča pa se sama na(d)grajuje? Ali pa smo - podobno kot jaz - vse preveč prepričani, da se sreča dogaja drugim, nam pa je namenjeno le prebijanje skozi takšne in drugačne težave, ker je boj pač (edini) smisel življenja? ....

Sklenila sem, da bom malo izravnala te račune. Še zmeraj malo dvomim, da si čisto zares zaslužim srečo (mogoče pa se je usoda samo potuhnila, da bo potem - juhu! - presenečenje toliko večje). Še vedno se mi včasih zdi, da to (namreč srečna družina) ne more biti zame. Ne zares. Ampak! Ampak sklenila sem, da bom vsaj ne-srečo minimalizirala, kolikor se bo le dalo. Mogoče me po kakšni sprevrženi igri usode res čaka kak račun za srečo, a odločila sem se, da vsaj tistega za ne-srečo ne sprejmem. Ne sprejmem, da je stanje zaskrbljenosti, preobremenjenosti in krivice naravno stanje našega bivanja. Ne sprejmem več tistega "že mora biti tako". Trudim se verjeti, da je svet v ravnovesju in da se tehtnica vsakega izmed nas nagiba v plus. Na jezičku je ljubezen. V prvi vrsti do nas samih. Ko se sprejmemo, vzljubimo, si odpustimo, lahko račun vedno znova resetiramo na pozitivno nulo. In z malo sreče ter brez večjega truda na stara leta živimo od obresti srečnih dni, ne da bi plačevali davke računov za ne-srečo....