Obuditev

Malo po začetku novega leta in precej pred začetkom pomladi obujam tale svoj blog. Priznam; pogrešala sem ga. In vmes nič kolikokrat sklenila, da ga bom obudila, se mu posvetila, potem pa zmeraj tik preden sem sedla za računalnik, omagala. Se vdala že pred štartom. Kar je zadnje čase moj vseobsegajoč problem: da odneham, preden (prav) začnem. Enostavno mi zmanjkuje energije. In čeprav je to kilav izgovor, je vsaj iskren in ga že zaradi tega upoštevam kot povsem legitimnega. Kaj ga povzroča, je seveda že druga (pa dolga in siva) zgodba, ampak o tisti kdaj drugič.

Kaj se je razen bloga še obudilo? Domišljam si, da tisti del mene, ki je lepo tiho in pridno poniknil pod plasti in navlako  vsakdanjih obvseznosti, skrbi in - navad. Tam je lepo čakal, da se mu končno spet posvetim. Ljudje smo pač obredna, rutinska bitja, ki imamo - po večini in v glavnem - rada red, sistem in vsaj približek udobja. Na vsej relacijah. In četudi ti je v nekem položaju dokaj neudobno, a ko si ga že nekaj časa (na)vajen, se s tem sprijazniš. Neudobnost sprejmeš za objektivno danost, proti kateri tako ne moreš nič in tako obstaneš. Poznam ta občutek - iz prve roke, vidim pa ga pri marsikom drugem, ki bi si raje dal zvrtati luknjo v koleno kot priznati, da je kaj narobe.
Druga stvar, ki se je obudila, je nekaj stikov, ki so  v minulih letih spali globoko zimsko spanje. In lepo je, ko se določeni ljudje vrnejo v naša življenja - sploh če to ni bilo strogo načrtovano, ampak je bolj ena tistih spontanih akcij vesolja v smislu "hej, saj pozitivno tudi znam presenetiti!" Običajno so sicer tovrstna presenečenja v mojem življenju bolj tiste druge, ne-pozitivne  narave (če so stalnica, pravzprav niti niso presenečenja, ali?), ampak ker kljub vsemu ostajam optimist, idealist in kar je še takih poetičnih -istov, si pridržujem pravico, da gre tu in tam le za presenečenje ali naključje. Ni naključje, je pa (vsaj delno) presenečenje, da v večjem delu svojih vsakdanjih, nič kaj poetičnih obveznosti, uživam. Rada sem mama in mala dva sta res vrelca veselja in ljubezni. Čeprav velikokrat ugotavljam in na čudenje ljudi  celo izjavljam, da je starševstvo sila zahteven projekt in da je življenje brez otrok mnogo bolj enostavno. Pa vendar ga ne bi več zamenjala. S svojim življenjem sem se nekako spojila; po dolgem času (mogoče celo prvič v življenju?) se mi zdi, da sem tam, kjer naj bi bila; kjer je moje mesto. Ne begajo me občutki, da kaj zamujam, da je kje boljše/drugače ;niti vprašanja, kaj bi bilo, če bi bilo....Vse je na svojem mestu. In to me v optiki vseh ostalih turbolentnih dogodkov in stanj pomirja. Pravzaprav gre za eno stanje, ki je tako obsežno, obremenjujoče in naporno, da velikokrat zasenči vse drugo. In - kruto, kot se sliši/zdi - me duši. Gre za mamino terminalno bolezen. Bolezen, ki napreduje z neverjetnimi in krutimi zamahi in pred mojimi očmi nekoč tako nežno in milo žensko spreminja v trpeče, obnemoglo telo, ki ni več niti senca same sebe.... Zdi se mi, da čutim njene bolečine. Dobesedno. In me boli dvojno - ker ji ne morem pomagati in ker čutim, kar čuti mama. Mogoče sem tudi zato obudila ta blog - za zatočišče pred bolečino, ki se je vse doslej tako razbohoteno razraščala v meni, da mi ni dopuščala niti tega, da bi o njej spregovorila. A bom, ker moram in želim. Da se - vsaj delno - pripravim za zadnje poglavje v življenju z mojo mamo....