Slutnja nedolžnosti

Oni dan sem med pripravljanjem izobraževanja o bralni pismenosti v eni izmed knjig naletela na misel, ki me je v trenutku nagovorila. Me osvojila in potegnila v vrtinec razmišljanj, ki se zmeraj sprva porajajo kot slutnje, potem pa se v koncentričnih krogih spuščajo vse nižje in globlje, nekam v notranjost moje biti, kjer si rada domišljam, da domuje duša. Pravzaprav ne gre le za misel, gre za pesem, ki je tako krhka, nežna in mimobežna, a hkrati vseobsežna,  kot je lahko le drobec Smisla, ki ga zaslutimo, a se nam izmuzne, ko ga želimo opredeliti...
V Zrnu peska videti ves Svet
in Nebo v roži na poljani,
Večni čas imeti v hip ujet
in Neskončnost obdržati v dlani.
(W.Blake)
Vsako jutro na poti v službo od daleč opazujem drevo, ki raste ob hitri cesti sredi samotnega polja; kot na naslikani kulisi me pozdravlja enkrat skozi meglo, drugič prebodeno s sončnimi žarki. Pokončno, ponosno, samotno. Mogoče z golimi krošnjami tudi osamljeno. Tako zgovorno je v vseh svojih podobah; podoba Življenja samega, v vseh barvah, vremenskih pojavih, letnih časih. Kljubuje času, ko se po svoje zliva z njim. Po svoje me spominja na tisto zrno peska, v katerega je ujet svet. Kot človeška dlan, na kateri je izpisana usoda sveta; nešteta ponovitev vseh veselj, žalosti, hrepenenj, sanj, strasti in izgub. Vsako tako enkratna; vsaka tako univerzalna. Kot je vsak cvet odtis nebes za kratko večnost svoje bujnosti. Vse veliko se poraja v malem in vsi veliki dogodki odmevajo v komaj slišnih glasovih; še najbolj v tišini, ko se srečamo sami s seboj. Na samem z dušo človek začuti večnost, prelito v naš sleherni vdih in izdih; z vsakim vdihom se potrjujemo tu, v tem svetu, dokazujemo svoj obstoj, a že z vsakim izdihom izginjamo - kot listje s tistega drevesa, ki me vsakodnevno pozdravlja. Vsi smo sled večnosti, a hkrati potrditev minljivosti. Vsak izmed nas je odtis vesolja, (ne)popoln mozaik dobrega in zla, upanja in brezupa, ljubezni in praznine. Kako obdražati neskončnost na boljši način, kot se ji predati? Ogrniti se s črnino noči, da nas pod kožo zbodejo zvezde....Zadržati  na prstu filigransko izdelano snežinko, ki nosi v sebi odtis vesolja.....Razširiti roke, ko buči apokaliptični veter in si domišljati, da smo albatros, ki neustrašno jadra pod nebeško modrino....Zazreti se v zrcalno podobo, v dvoje oči, ki nas opazujejo nazaj; v ta organ vida, ki je obenem vhod v našo dušo. Včasih tako prepolno neslutenih in neizrekljivih misli, drugič čisto ponižno ob zavedanju lastne minljivosti. Mogoče je res vse le slutnja....Mogoče smo mi le Stvarnikova slutnja nečesa, kar bi lahko bilo popolno. Če ne bi bilo tako - človeško.......