Kdo še šteje čas?

Glede na spremenjen status tega bloga se mi niti ne sanja, kdo je sprejel vabilo in kdo ne, kdo (če sploh kdo) ga bere in kdo ne, ampak najsi bo tako. Mogoče je le elektronski odzven mojih misli; kot takšen se je pravzaprav začel...

Zadnji zapis se je ustavil pri času in moji obljubi sami sebi, da bom bolj ažurno pisala tele svoje vrstice. Obljuba, ki ni kar tako, ampak je pravi pravcati izziv, ko ima človek dva majčkena otroka. Izziv, poiskati svoje bistvo, skrito pod plastmi otroških plenic, neprespanih noči, prepolnih ušes otroškega joka....Ja, vse to je del materinstva. Naporen in zamolčan del - o njem le malokatera mamica govori, ker se (nas) večina boji, da bi dobile oznake slabih mam, če bi priznale, da nas naši mali sončki spravljajo v slabo voljo, utrujenost, včasih celo obup. Vendar tvegam in za začetek priznam prav to - odkar sem mama, je velik, zelo velik del mene, poniknil. Umaknil se je potrebam družine in obstal v nekem zamrznjenem trenutku, kjer čaka, da bo spet lahko zadihal s polnimi pljuči. Priznam, da sem trenutno večino časa utrujena - če ne od gospodinjskih opravil ali skrbi za mala dva ali skrbi za mamo, potem pa od ubijajoče rutine vsakdana, ki je kljub radosti, sproti rojevajoči se z opazovanjem, dotikanjem, ljubkovanjem mladičkov, naporna za razjokat. Sem že omenila, mar ne? But who cares - saj je moj blog. :) Ja, vsakdan ob otrocih zna biti naporen. Gre za službo, ki ogromno jemlje in enako ogromno daje. Največja težava je, da pravega dopusta od te službe ni - tudi ko je človek na dopustu, je še vedno v vlogi skrbnika. Torej - ko me kdo vpraša, kako sem in pripomni, da izgledam prav dobro in mi materinstvo dobro dene, rečem "ja, prav lepo je!", v mislim pa dodam "razen tistih procentov časa, ko je za popi*t naporno!". Sem mama, obožujem svoja otroka (in moža, da ne bo pomote in/ali dvoma), ampak včasih se prav nezaslišano smilim sebi sredi svoje utrujenosti, ko me po hiši preganja otroški jok in zmeraj nove potrebe. Amen.

In nazaj k naslovu.
Včasih je bilo življenje neprimerljivo bolj enostavno. Kot bi bilo - pa saj je bilo! - neko drugo življenje. Dolgo, dolgo nazaj sem štela leta do svoje osemnajstice - komaj sem čakala, da bom "odrasla", ob tem pa spregledala, da sem to že davno bila. Še preveč za svoja leta. Potem sem spoznala - jasno!  - fanta in čas se je začel vrteti okoli njega. Še zelo živo se spominjam, kako pomembne so bile sprva "obletnice", ki so beležile posamezne mesece. Potem pa leta, ki so kar tekla in tekla....Ter tudi odtekla. Ko sem spoznala Petra, sem seveda spet začela novo štetje let in zdaj obstala bp in ap - before Peter in after Peter. Tisto vmes - no, tistega ni bilo. Ne zares. Tisto je bilo bolj životarjenje; kazen, ki sem si jo naložila sama, da bi se odkupila za kdo ve kaj že....Kmalu ap je čas spet dobil nove razsežnosti; sprva smo se spet šli tisto z "obletnicami" (beri: obmesečnicami), ampak smo to hitro opustili in začeli odštevati dneve do poroke. Vmes se je napovedal Jurči in spet je bil tukaj nov premik. Človek ne bi nikoli pomislil, kako razburljivo je lahko spremljati tedne. No, ko si noseč(-a), je vsak teden nekaj novega, razburljivega. Sploh pri Juriju sem res vsak teden študirala, kaj že "zna" najin otroček, in komaj čakala, da ga spoznam v živo. Prav tako pri Juliji - čeprav je drugi otroček, njene nosečnosti nisem nič manj intenzivno ali začudeno spremljala. Razlika je bila edinole v tem, da sem zanjo imela neotipljiv, nerazumljiv občutek, da jo že poznam, da je že čisto moja; zanjo sem enostavno vedela, da bo prišla. Sliši se čudno, a je res...Po Jurijevem rojstvu sem mukotrpno čakala, da mine prvih nekaj mesecev; najprej sem molila (dobesedno), da bo mimo prvi mesec in vsaka sleherna noč v njem, ko sem že napol zmešana od utrujenosti tavala po stanovanju in pestovala malega pikeca, da je ne bi jokal. Pri Juliji ni bilo tako hudo, čeprav sva prve tri mesece imeli stalno večerno rutino gor-dol po dnevni sobi, vsak dan od 19.30 do 22.00/22.30. Zdaj štejem noči, ko bo tudi Julija spala, kot spanška Juri - brez zbujanja vse do jutra. In pride tudi ta dan oz. noč!

Predvsem pa štejem čas, ko bom spet lahko jaz. Vsaj malo, vsaj v tistih razpokah časa, ko me ne bo nihče potreboval, pogrešal, ko me ne bo preganjal občutek krivde, ker svojega časa ne namenjam lar naprej gospodinjskim opravilom. Odštevam leta (mesece, dneve?), ko bom lahko poniknila nekam med oblake, med trave, med jesensko pozlato listja, nekam med meni tako ljube besede, in razprla krila svojemu metulju hrepenenja, ustvarjanja in nikoli dosanjanih sanj.....

ps:
15 let. Toliko je bilo 21. 10. od nekega rahlo meglenega oktobrskega večera, ki je bil uvod v lepih 10 in eno manj lepo leto. Call me pathetic, ampak ja, še vedno štejem tudi tisti čas.