Khm...

...kdaj je spet uspelo času tako navreti od zadnjega zapisa tule pa do mojega lovljenja sebi dane obljube, da bom bolj redno zapisovala svoje misli? Pojma nimam. Dnevi minevajo počasi, a tedni, meseci in leta vse prehitro....

Obljube torej.
Obljubila sem si, da bom bolj redno pisala tale blog. Iz več kot enega razloga. Recimo, da je eden od njih del "terapije" EFT. Saj ne, da bi jo ravno tako zelo potrebovala, čeprav jo verjetno tudi, sicer me ne bi našla prav v času, ko sem razmišljala o primernem ventilu od vsakdanjih skrbi. Vsakdanjih zato, ker so na dnevnem redu skoraj res vsak dan, ne ker bi bile tako preproste in profane. Sicer pa je s tem tako, kot z vsem ostalim v življenju: ko (ker) se dogaja nam, je zmeraj nekaj posebnega, čeprav v optiki zmeraj ponavljajočega se ritma sveta, našega bivanja in nehanja, niso prav nič pretresljivega. Ko gledam zapise v arhivu bloga, kar težko verjamem, koliko in kako zelo se je od takrat spremenilo. Koliko stvari se je materializiralo, o katerih sem nekoč samo razmišljala kot o nekih abstrakntih pojmih, ki se bodo morda nekoč nekje v neki neoprijemljivi prihodnosti zgodili. In so se vmes zelo konkretno uresničili. Tako hitro, tako celovito. Kar je dobro, vendar kljub vsemu dobremu nekatere stvari pogrešam. Ne da bi zamenjala kar koli iz trenutnega stanja (no, mogoče kakšna mirna noč neokrnjenega spanja ne bi bila odveč), a vendar...Pogrešam del mene iz časa pred, tisti del, ki je imel vse razkošje časa in misli le zase. Pa za svoje ljubezni; knjige, sprehode, pisanje, razmišljanje ali pa le ležanje v naročju dragega in uživanju v  sladkosti trenutka. Vedno znova me preseneča, kako hitro izmuzljivi so slednji - trenutki. Kako izmuzljiv je naš čas. In najsi se tega zavedamo ali ne - vedno enako hitro (prehitro) mineva. Včasih slišim, da se ne zavedamo, kako hitro nam minevajo leta. Pa se res ne? Nam sploh kaj pomaga, če čutimo, kako nas je z vsakim trenutkom, vdihom, tuzemsko manj, in obenem več na neki drugi, nevidni, neotipljivi, marsikomu nepredstavljivi ravni? Sama sem zmeraj občutila to minevanje; mogoče sem celo prehitevala čas. Ja, gotovo bo to, zato mi je še toliko hitreje minil. Tako sem že na začetku pomladi pričakovala konec poletja in se naježila ob misli na turobna jesenska jutra. Ali pa že ob odhodu na dopust videla, kako pakiram kovčke za vrnitev nazaj v vsakdan. Ja, s časom si nisva (bila) ravno najboljša priajtelja. Preveč ga občutim, čeprav zaenkrat ne pušča hujših sledi na meni (hvala, striček Čas). Sem nekoliko faustovsko cepljena, priznam. In imam cel nabor trenutkov, ki bi jih lahko prosila, naj postojijo ter bila za to pripravljena prodati dušo. Še dobro, da mi nihče ne ponuja takšne kupčije. :)
Vsakdanjost in čas? V vsakem času je drugačna. Nekoč (zdi se ne tako dolgo nazaj), je bil moj vsakdan v znamenju študija in branja. Po eni strani najsrečnejši čas. Ker sem imela obilico časa le zase. Čeprav sem po drugi strani trpela in se "sekirala" (ja, lahko to napišem; EFT dovoljuje, če nič drugega :) ) zaradi družinskih razmer. Sploh je to ena taka (nesimpatična) stalnica v mojem življenju; občutek krivde/nemoči/žalosti/zaskrbljenosti, ker ne morem rešiti tistih, ki jih imam rada. Hell, nikogar ne morem rešiti! In to me pravzaprav preganja v vseh vsakdanjih skrbeh; občutek nemoči, ko vidim, kako bolna, razbolela in obupana je mama; nemoč, ko spremljam, kako neumen, krut in brezobziren je svet; nemoč, ko se zavedam, da je bolj ali manj (srečno) naključje, da živimo, kjer in kakor živimo in da nas kakšen norec v pravičniškem/besnem/"poučnem" navalu ne pobije......Preveč razmišlajm, priznam. In se preveč obremenjujem. Ampak delam na tem, lepo počasi in zmerno. :) Današnja vsakdanjost? Je predvsem in v glavnem gospodinjske/materinske narave. In na trenutke (jao, pa ti trenutki! :)) se zavem, da v tem resnično, celovito in popolnoma uživam. Ko opazujem ta malega, kako me nagajivo pogleduje čez ramo in me "žica", da se lovim z njim, da se potem smeji s smehom, ki je daleč najlepša glasba za moja ušesa. Ali pa ko ta mala navsezgodaj zjutraj začne s svojo "pesmico" in si zadovoljno gruli v svoji posteljici, potem pa me nagradi z najlepšim (brezzobim) nasmeškom na svetu. Občutki, ki jih zares razumeš šele, ko si sam starš. Dotlej je povsem dovoljeno ob takih zapisih zdolgočaseno in pokroviteljsko vzdihovati, kako reva-ta-in-ta (v tem primeru jaz) nima v življenju kaj drugega, kot je veseliti se ob otroških smehljajih. A se potem vse spremeni - potem ko te eno majceno drobceno bitje v sekundi za zmeraj osvoji, od trenutka, ko ga/jo prvič vidiš na ultrazvnočnem posnetku kot drobceno pikico, o katere živosti priča le neutrudno bitje srčka, pa do trenutka, ko te s tistimi drobcenimi prstki prvič zgrabi za prst in ti bewz besed pove "Moj/-a si!" Ampak - so tudi trenutki, ko bi človek na vse našteto najraje pozabil, ukinil, zamrznil stanje in se prebudil čez nekaj let. Trenutki, ko je naporno, enolično, dolgočasno in če enkrat naporno. Ko dojenček joka brez vidnega vzroka, ko ne spi, ko mu nič ni prav, ko si še brez otrok samemu sebi odveč, potem pa sta ob tebi naenkrat dva mala sončka, ki te v celoti potrebujeta. Takrat pomaga  - dihanje. Kot pri porodu; predihaš najtežje in počakaš, da neprijetnosti minejo. Da nekje v poplavi vseh obveznosti ukradeš nekaj minutk zase in se lahko posvetiš čemu blazno koristnemu, kot je recimo pisanje bloga. :) Danes so mi škratje trenutki zeeeelo naklonjeni - ta mala zdaj spančka že slabo urico, ta veliki pa se enako količino časa zadovoljno igra z babico, mama pa lahko tukajle stresa svoje križem-kražem prepredene misli. Ampak nekje je treba začeti - dokler je nekje pod vso to štreno še kaj avtentične mene, ne samo mame/gospodinje. In mogoče bom zdaj končno bolj pridna in dosledna ter si bom izpolnila obljubo,  da vsaj 1-krat tedensko kaj zapišem sem. Ali pa kamor koli pač že. Samo da se z mojo ljubeznijo ne izgubiva izpred oči in predaleč od srca. Z besedami namreč. :)
ps: če je tale štrena danes neberljiva (kar najverjetneje je), so "krivi" otroci. :) Moji trenutki se namreč v tem hipu z naraščajočim jokom končujejo in me ljubeče vabijo v "mami zmore vse" vlogo. :)