In vendar - živi!

Moj blog namreč. Datum zadnjega vpisa me je v minulih mesecih sicer večkrat nagovarjal z očitajočim tonom, če sem se mu popolnoma izneverila, a doslej ni bilo časa (izgovori, izgovori) in ne energije (čista resnica), da bi se spet posvetila eni svojih ljubezni. Pisanju v kakršni koli obliki, na kakršno koli temo že. Ne samo datum tega zadnjega zapisa - tudi prijateljičin komentar, da pogreša kak zapis, me je toliko prebudil, da znova oživljam tale svoj blog.


Zadnjega pol leta je bilo predvsem in v glavnem v znamenju materinstva. Zadnji dnevi nosečnosti so kar zleteli mimo in v začetku aprila sem postala drugič mamica. Bilo je naporno, a hitro in - lepo. Kar je verjetno paradoks, ki ga razumemo le ženske; da se iz bolečine dobesedno in dejnsko rojevata lepota in ljubezen. In najsi bo povedano, napisano, upodobljeno že neštetokrat, bo moj blog prenesel, če še sama to zapišem: ni lepšega trenutka, kot je prvi hip, ko ti v naročje položijo malo lepo dete, vso krhko, nebogljeno, nežno, mehko in kljub vsej modrikavosti ter pomečkanosti najpopolnejše. Ampak - vsej vznesenosti navkljub pa ne drži, da ženske "pozabimo" bolečine in tegobe. Ne pozabimo jih. Niti približno. Le v zakup jih vzamemo, ker se preprosto splača.
Ko človek postane starš, se v njem prebudi popolnoma drug svet. Dejansko je temu težko verjeti, dokler tega ne doživiš. A odkar si odgovoren za nebogljeno malo bitje, na svet in dogajanja v njem gledaš popolnoma drugače. Novice o nevšečnostih in grozotah današnjega časa naenkrat niso več samo nekaj, kar izključiš s preklopom na drug kanal. Zgodbe o bolnih, izginulih, trpinčenih otrocih se te dotaknejo na osebni ravni in vse slike pomanjkanja in nasilja te lahko spravijo v obup. Obup, ker se ljudje že tako otopeli, razvrednoteni, razčlovečeni, degradirani; obup, da je življenje tako malo vredno; obup, ker ni sile in ne načina, da bi se globalno zavedli lastne minljivosti in ranljivosti ter obenem dragocenosti ter se nehali pehati za kdo-ve-čem, zaradi česar postajamo še najbolj podobni avtodestruktivnim robotom....Po drugi strani se človek ob starševstvu ponovno zave (če je slučajno pozabil), kako čudežno lep je svet v svoji preprostosti. Da je včasih neskončno zanimivo opazovati igro senc na travi, slediti mravljam na njihovih drobencljavih poteh, tiščati nos v različne cvetove in raziskovati, kako dišijo, se vrteti na zelenici, dokler od vrtenja v glavi ne veš več, kje si....Zato je lepo in obenem zastrašujoče biti starš. In mogoče, če imaš res veliko srečo, je čez mnogo let obratno - takrat ne skrbiš več (toliko) za otroke, ampak za - starše. In krog se sklene...
A še ni sklenjen in dokler je tako, so dnevi predvsem v znamenju vsestranskih zadolžitev, opravkov in skrbi. Čas mi v takem tempu kar nekam pobegne in edino, kar resnično in iskreno pogrešam, je čisto moj čas. Le-ta se je skrčil na nekaj minut za prebiranje časopisov/novic in mogoče kak trenutek za trenutno početje. A slutim, da bo kmalu bolje. Če ne prej, ko gredo otroci študirat! :)