Kdo še šteje čas?

Glede na spremenjen status tega bloga se mi niti ne sanja, kdo je sprejel vabilo in kdo ne, kdo (če sploh kdo) ga bere in kdo ne, ampak najsi bo tako. Mogoče je le elektronski odzven mojih misli; kot takšen se je pravzaprav začel...

Zadnji zapis se je ustavil pri času in moji obljubi sami sebi, da bom bolj ažurno pisala tele svoje vrstice. Obljuba, ki ni kar tako, ampak je pravi pravcati izziv, ko ima človek dva majčkena otroka. Izziv, poiskati svoje bistvo, skrito pod plastmi otroških plenic, neprespanih noči, prepolnih ušes otroškega joka....Ja, vse to je del materinstva. Naporen in zamolčan del - o njem le malokatera mamica govori, ker se (nas) večina boji, da bi dobile oznake slabih mam, če bi priznale, da nas naši mali sončki spravljajo v slabo voljo, utrujenost, včasih celo obup. Vendar tvegam in za začetek priznam prav to - odkar sem mama, je velik, zelo velik del mene, poniknil. Umaknil se je potrebam družine in obstal v nekem zamrznjenem trenutku, kjer čaka, da bo spet lahko zadihal s polnimi pljuči. Priznam, da sem trenutno večino časa utrujena - če ne od gospodinjskih opravil ali skrbi za mala dva ali skrbi za mamo, potem pa od ubijajoče rutine vsakdana, ki je kljub radosti, sproti rojevajoči se z opazovanjem, dotikanjem, ljubkovanjem mladičkov, naporna za razjokat. Sem že omenila, mar ne? But who cares - saj je moj blog. :) Ja, vsakdan ob otrocih zna biti naporen. Gre za službo, ki ogromno jemlje in enako ogromno daje. Največja težava je, da pravega dopusta od te službe ni - tudi ko je človek na dopustu, je še vedno v vlogi skrbnika. Torej - ko me kdo vpraša, kako sem in pripomni, da izgledam prav dobro in mi materinstvo dobro dene, rečem "ja, prav lepo je!", v mislim pa dodam "razen tistih procentov časa, ko je za popi*t naporno!". Sem mama, obožujem svoja otroka (in moža, da ne bo pomote in/ali dvoma), ampak včasih se prav nezaslišano smilim sebi sredi svoje utrujenosti, ko me po hiši preganja otroški jok in zmeraj nove potrebe. Amen.

Khm...

...kdaj je spet uspelo času tako navreti od zadnjega zapisa tule pa do mojega lovljenja sebi dane obljube, da bom bolj redno zapisovala svoje misli? Pojma nimam. Dnevi minevajo počasi, a tedni, meseci in leta vse prehitro....

In vendar - živi!

Moj blog namreč. Datum zadnjega vpisa me je v minulih mesecih sicer večkrat nagovarjal z očitajočim tonom, če sem se mu popolnoma izneverila, a doslej ni bilo časa (izgovori, izgovori) in ne energije (čista resnica), da bi se spet posvetila eni svojih ljubezni. Pisanju v kakršni koli obliki, na kakršno koli temo že. Ne samo datum tega zadnjega zapisa - tudi prijateljičin komentar, da pogreša kak zapis, me je toliko prebudil, da znova oživljam tale svoj blog.