Če....

Če bi obstajal neviden vzvod, s katerim bi lahko samodejno prenesla svoje misli iz glave kam drugam, tale blog gotovo ne bi sameval toliko časa, kot je. Če bi bili dnevi nekoliko daljši in zaloge moje energije malo večje, tudi ne. Če bi zmeraj našla prave besede, bi vmes ubesedila trenutke, spomine, občutke, ki so vznikali v meni v minulih mesecih. Če bi imela čudežen dotik, bi z njim presegla oddaljene bližine in le-te se nikdar ne bi poglabljale. Če bi se kdaj za kratek čas lahko vrnila v določen trenutek, bi se tja vračala in jih podoživljala vedno znova. In če bi imela zares široko srce, bi v njem domovali sami svetli spomini in prav takšni občutki do vsega in vseh, kar/ki me obdaja(-jo)......Tako pa...Tako pa je vmes vzšlo in zašlo poletje, poraja se jesen, moja (prva) porodniška gre počasi h koncu, vmes smo si ustvarili dom na drugem koncu in življenje je kljub svoji razsipni radodarnosti včasih prav ušivo žalostno... A lepo po vrsti; poletje, torej. Letos sem ga pričakovala malo z mešanimi občutki: dnevni red+spremembe okolja? Hm. Vendar je bilo lepo. Zelo. Čeprav je bila en teden gneča in delno deževno vreme. A prav v tistem času smo imeli obisk, tako da je bilo zelo prijetno. Še lepše je bilo opazovati našega malega nadebudneža, ki je veselo odkrival morsko vodo; na najino veselje je navdušen. :) Sicer pa sem zmeraj oboževala morje in priznam, da si težko predstavljam poletje brez dopusta nekje ob obali. Aromatičen morski zrak, prepleten s šumenjem valov in kriki galebov v daljavi...Neskončna modrina, v kateri se lahko dobesedno ali preneseno vsakič znova izgubiš. Čistina vode, iz katere se poraj vse življenje. Upočasnjen ritem korakov, s pridihom poletja v bokih, ki vabijo v drugačne ritme, kot jih narekuje vsakdan. V kozarcu dobro rdeče vino, v ozadju počasi toneč sončni zahod, topel veter v laseh, običajno prehitevajoče se misli upočasnjene na hitrost morske plime...Je lahko še kaj lepšega? Če te potem po licu še poboža mehka dlan Ljubezni, si človek več res ne more želeti....



Poletje imam rada tudi zato, ker lahko takrat malo več berem. Letos prebrala sicer manj kot običajno - pač dete terja svoje - , a še vedno je bilo to 5 knjig v 14 dneh. In bi jih bilo več, če bi jih le vzela zraven. :)
Napoved letošnje jeseni pa je bila čista zgodba zase. Prava prvovrstna prispodoba Življenja samega, kot se nam vsakemu od nas kdaj prikaže. Mama je dobila (še eno, dokončno) diagnozo svoje bolezni. Po pričakovanju je bila slaba. Saj ne, da bi dobro sploh upala pričakovati, čeprav sem molila zanjo. Zdaj....Prosim za čas. Čim več le-tega. Vem, da smo vsi eno in da se nihče ne izgubi zares v tem kozmičnem prahu, vendar jo potrebujem še tukaj, ob sebi. Sebično, a resnično...
Tisti drug del prispodobe je naš nov začetek tukaj, na drugem koncu Maribora. Pravkar sedim na terasi, dete spi v vozičku ob meni in uživam v spokojnosti po-selitvenega vrveža. Noro. Zdaj še toliko bolj občudujem tiste, ki se selijo xy-krat v življenju. Zame je to čisto preveč naporno. Že tokrat je bilo več kot pestro, da bi to morala ponavljati bolj pogosto; ne bi, res ne, hvala. :) Zdaj smo skratka tukaj in skupaj z Jurijem se čudim, koliko je naenkrat prostora. Malemu sploh ni jasno, da se lahko kar kobaca in kobaca in kobaca v eno smer, pa ni nikjer nobene stene, v katero bi se lahko udaril. Lepo je. In čez približno 7 mesecev bo še lepše. :)