Iskrenje

Na trepalnicah jutra še visijo strdki noči, ko rezek blisk kot krempelj razpara trebuh neba. Dan se drami z nevihto, ki je kot mačka. Sprva majhna igriva mucka, ki s svojimi šapicami po nebu sem in tja kotrlja puhaste oblačke, nato pa z divjim veseljem razpraska umirjeno površino neba tam zgoraj. Obožujem jutra, ki jih opere dež. Odprem okno in nastavim dlan, da nanjo skozi razparane oblake spolzi brez števila drobcenih kapljic. Ne vedoč, kam se spuščajo, polzijo čez mojo razgreto kožo in na njej puščajo drobne vlažne sledi. Zrak trepeta od nabreklega vonja po prebujanju zemlje.

Slišim, kako se počasi prebuja in preden pogledam v njegovo smer, vem, kakšna bo podoba v postelji. Njegova skuštrana črna glava, nekoliko skrita pod odejo, ki zakriva na videz nemočno telo. Ves je pokrit, odmaknjen sanja v svojem svetu in le enakomerno dviganje in spuščanje rjuhe priča, da diha. Tako spokojen je videti in miren, nobene sledi o dih jemajočih poljubih, s katerimi me je še pred nekaj kratkimi urami vlival v posodo svojih sokov. Kot so brez sledi z nočno temo vred izginili požirajoči dotiki, s katerimi me je kiparil za soho svojim strastem. Tako nežen je, prijazen, da me strese od kesanja, ker ni  nekdo drug... Boleča želja po nekom drugem me oprasne čez zatilje, ko ga opazujem tako drobnega, nedolžnega, zadovoljnega … Preden se dokončno predrami, se odkradem do kuhinje in pristavim kavo. Kmalu njen dišeč vonj vdre v njegovo podkožje in zaspano pomežikne v dan. S kotičkom oči ga opazujem, ko se preteguje v postelji. Ne sluti, da se je neka druga, tako podobna podoba, že tolikokrat vžgala v sleherno poro mojega telesa, da je nihče ne more izbrisati, prevleči, iztisniti iz mene, četudi si to z vsem bitjem želim. Počasi se prebudiš in se mi prikrade za hrbet. Njegov prijeten glas se pomeša z vonjem kave in prebujenega telesa in topel požirek na jeziku odpara šiv spomina….


Zrak je poln sipke, vlažne megle, ki gosti večerni mrak. Od reke rahlo pihlja, iz daljave se udušeni zvoki glasbe mešajo z lahnim šumenjem vetra. Naslonjena na široko leseno mizo kradoma izmenjujeva poglede. Tvoje oči ob srečanju z mojimi vedno bolj temnijo in v naelektrenosti ozračja po vlažnih kapljicah preskakujejo iskrice med nama. V polmraku težko jasno razločim tvoje obrise, a tvoja visoka postava mi zbuja občutek varnosti. Z vse gostejšo temo besede med nama počasi ugašajo in oddaljenost med nama se manjša. Naenkrat stojiš tik ob meni in tvoja toplota se spoji s toplo poletno sapico. Čeprav je vedno temneje, čutim, da me preiskujoče opazuješ. S tistim pogledom, ki gre skozi obleko. Oplazi lase, zdrsne po obrazu, pade čez ramena, spolzi preko prsi, se pomudi na bokih, podrsa preko nog in se zaokroženo izgubi v očeh. Počasi me potegneš v objem, v katerem se izgubim kot v sladkem čarobnem gozdu s tvojimi rokami namesto vej. Čutim, da drhtiva. Ne vem, ali od mraza ali od otipljivega nemira, ki zaziba najine boke v počasen ples. Privijem se k tebi, najprej kradoma, zadržano in plaho. Ko v čudni mešanici želje in nemira zaslišim, kako ti tik ob mojem ušesu bije srce, vem, da si moj. To noč samo moj. Da so vsi dotiki od prej, od včeraj, od vsega, kar nisva ti in jaz, pozabljeni, vsi poljubi izbrisani, vse strasti in želje smešno minljive. Poljubim te in najina jezika zaplešeta metuljčast ples odkrivanja. Vleče me vate, k tebi, globlje in globlje in najraje bi poniknila v drobno poro na tvojem vratu, da bi utripala z ritmom tvoje krvi. Tvoje roke se izgubljajo na meni in iščejo moje na koordinatah prebujenega poželenja. Še vedno stojiva naslonjena na mizo in s plimo noči počasi naraščajo valovi najine strasti. Čutim, kako tvoji dotiki samodejno vrisujejo zemljevid vroče ljubezni na mojo kožo. Vlažni poljubi izmenjuje potujejo po tvojem in mojem vratu in boki samodejno sledijo njihovemu ritmu. Čeprav sva oblečena, skozi obleko puhti vročina najinih teles. Od poljubljanja naju že bolijo ustnice, roke so pretaknile že vsak dosegljiv kotiček kože, a vendar utehe v dotikanju in poljubljanju ne najdeva. Od poželenja po tebi komaj stojim. Noge se mi šibijo in zdi se mi, da brez tvojega telesa tik ob mojem ne bom zmogla niti koraka. Počasi se odpraviva do avta, skritega v zavetju divjega kostanja. Še me potegneš k sebi in popiješ s svojim poljubom. Bolj ko me piješ, bolj sem polna. Želje. Žeje. Slasti po tebi. Lahko me vzameš kar tam, sredi parkirišča. Lahko mi slečeš kožo, me razparaš na dvoje; lahko me opustošiš, ugonobiš, mučiš, a nikar me ne prenehaj poljubljati in se me dotikati. Čutim, kako pulziraš in rasteš; postajaš vroč, vse bolj in bolj goreč in vse bolj in bolj neučakan. Prisedem v avto in prepustiva se cesti, da naju odpelje, kamor želi. Med vožnjo moji prsti neštetokrat prepešačijo pešpot od tvojih kolen do bokov. Ker voziš, se te namenoma ne dotikam tam, kjer se v kipeči izboklini bočiš mojim dotikom nasproti. Ustaviva v predmestju. Mesec nekje nad oblaki s pritajenim dihom prodira skozi orošena okna avtomobila, ki se vse bolj polni z nama. Bolj se približujeva drug drugemu, bolj se izgubljava in s temnimi stoki slačiva vse, kar ni najina koža. Z žarki mesečine potujem čez pokrajino tvojega telesa. Sedim na tebi in ti počasi slačim kos za kosom oblačil. Kot bi odpirala darilo. Vzamem si čas in raziskujem zavoje tvojega vratu, mehke krivulje, kjer se v vdolbini ključnice nabira jezerce potu. Odpijem ga in raziskujem naprej. Napete prsi so porasle z nežnimi temnimi dlačicami in ko s konicami prstov potegnem čeznje, se zasliši čisto drobno prasketanje, kot bi netila drobne požarčke na tvoji koži. S toplim jezikom rišem silhuete tvojega trebuha in jih barvam z odtisi ustnic. Tvoj dih postaja zamolklo teman in vedno gostejši. Počasi ti odpiram pas in te z vso težo potisnem nazaj, ko se hočeš vzpeti k meni in me spodnesti podse. Zavlačevanje te muči in draži hkrati. Vidim, da si neučakan, da se komaj krotiš in čutim, da se igra lahko vsak trenutek obrne in iz zapeljivke postanem plen. Skozi tkanino zadnjega koščka obleke na tebi te z vročo sapo spravljam do skrajne meje potrpežljivosti. Poljubim te. Z nosnicami popivnam tvoj vonj. Prste pošljem na osvajalski pohod v dišečo sredico tvojega poželenja. Razgaljen si dokončno moj in hočem te utopiti v svoji zlati pasti. Te pogasiti s svojim ognjem in umiti s svojimi poljubi. Pijem te in polnim, razvnemam in gasim, dajem ti in jemljem. Hlastno me poljubljaš. Z jezikom me odstiraš, slačiš ter oblačiš vase. Z globokimi poljubi postajaš kartograf moje ženskosti. Najini dotiki niso več plahi in nežni. Postajajo grobi, nenasitni in meseni. Vtikava se drug v drugega, se začenjava, kjer se končuje drugi in vse bolj izgubljava v nepredirnem telesu, v katerega sva se zlila. Nisva več jaz in ti, moški in ženska; sva eno samo telo, ki se divje, na življenje in smrt neustavljivo odpira in zapira pod brezglavim jezdenjem strasti na najinih hrbtih. V notranjosti mojega telesa se stikava in bolj ko se stikava, tesnejša je bližina med nama. Za trenutek obmirujeva in čutim, kako me stopnjujoče, hkrati s tvojimi rokami objemajo rdeči valovi naslade. Drgetam, ko tvoja roka kroži po vlažnih lokih moje kože in tvoji boki dajejo ritem moji medenici. Padam vate, čeprav si v meni ti. S počasnimi sunki purpurnega metulja v meni me odložiš na obale baržunastega spokoja. Ko se v pojemajočih trzljajih dišečih teles počasi umirjava, vem, da sem tvoja. In ti samo moj.



Potem te dolgo ni. Ne vem, če je vmes teden, mesec, leto ali desetletje. Ne vem, kdo je od takrat razbiral s tvojo pisavo zapisane rune ljubezni na moji koži. Ne vem, koliko jih je kradlo moje noči in preganjalo tvojo podobo. Pregnal je ni nihče. In potem, ko te končno kot dolgo zadržan vdih, ujet v podkožnem plimovanju hrepenenja, izdihnem nazaj v svet, si spet tu. Nenadoma se znova pojaviš pred mano. Enako temen, enako visok, enako lep; nežen in robat hkrati. Povabiva se na pijačo in spet je noč najina zaveznica. Samoumevno se prilepim v tvoj objem, ko se na pločniku pred kavarno znova navidezno poslavljava. Tako domač je občutek v tvojem objemu pod levim ramenom, da me zaboli do dna hrbtenice. Poljubiš me v lase in ves čas, ki je od zadnjega srečanja navrel med naju, izgine. Spet sem samo ženska, brez imena, brez preteklosti, brez prihodnosti. Samo tvoja. Drobna v zavetju tvojih dotikov, ko me znova voljno in mehko vstavljaš v okvire svojega objema. Pod napuščem dneva se zapreva v sobo. Noro nabijanje večerne ptičje godbe daje ritem tvojim svilnatim poljubom. Čas ni umiril strasti. Tokrat sva neučakana. V trenutku ostaneva oblečena samo v poglede. Vroči so in od želje blazen dim se poceja iz njih. Z rokami v laseh me vlečeš nase kot svojo drugo kožo. Čutiva, da sva popolnoma nemočna od nerazumne strasti, ki naju polaga podse kot igrački. Prsti pretikajo vsako razpoko, ustnice okusijo sleherno ped kože. Umivava se s svilnatimi potočki sline, ki na telesu puščajo vlažne sledi. Z grizljajočimi poljubi se spuščam čez tvoj vrat in trebuh, vse nižje in nižje. Usta me žgejo od silne žeje po tebi. Pod pasom se bočiš k meni v kamnito belem stebru, preko katerega vodijo izbokle spirale do rožnate špranje na vrhu. Z jezikom se izgubljam v njihovem labirintu in čutim, kako se vedno bolj vzpenja čez moje nebo in zadeva obenj. Z enim požirkom bi te lahko izpila. Ko te je vedno več in se moje brbončice prepojijo z okusom po tebi, se izmaknem sladkemu mučenju in dovolim, da me umreš s svojimi vbodi. Razpiram se pred tabo kot škrlatna zenica pod svetlobo bele pene tvojih ledij. Izpolnjuješ me do zadnjih brežin mojega razlitega morja. Brez diha in sape padava drug v drugega in se votliva v zmes potu in vročine in vonljivih sokov. Kot z neke daljne točke opazujem kačast preplet najinih lepih teles. Čez ušesno mečico polzi tvoj širok in topel jezik, z vročim dihom zavija v moje uho in me polni s toplino tvojih stokov. Nezadržno se približujeva trenutku, ko naju pogoltne bela blaznost ekstaze. Tvoja glava počiva zakopana med moje prsi, ki zardele od dotikov in sesajočih poljubov počasi lovijo ritem mojega diha. Vpijam najin vonj in si v kožo znova in znova vezem tvoje dotike, da bi na njej izvezla vzorec tvoje bližine.



Ko ponovno zdrkneva vsak v svoje telo in se iztakneš iz mene, slutim, da je to slovo. Molče pobereš svoja oblačila in se s hrbtom proti meni oblačiš. Tvoj hrbet je čisto blizu, lahko bi ga še enkrat pobožala, se ga še enkrat dotaknila, te še enkrat zvabila v svoj goreč objem. Lahko bi … Mogoče bi potem brez besed, s tihim pomenkom najinih kož začutil, kako neizmerno te ljubim. Namesto tega me pospremiš do vrat. Vrtna ograja tiho zaškripa z zvenom mojega počenega srca. Posloviva se z begotnim »Adijo!«. Zlahka odideš. Ker me ne ljubiš. A tvoja podoba ostaja. Odtisnjena na mrežnici srca. Ena sama. Vse ostale so površinske in mimobežne, navidezno brezbarvne, brez okusa in vonja ob spominu nate. Kdo ve; mogoče nekoč, čisto slučajno med šumenjem vetra zaslišiš vanj vtkano željo, da se vrneš k meni …


Z velikim lončkom tople kave stoji pred mano, ta navidezno velik, v resnici tako nedolžen moški. Imam ga rada. Lepo mi je z njim in tečaji mojega srca ob pogledu nanj ne škripajo. Varen je, zanesljiv in tako moj. A ni TI ….


(p.s. Zgodba nastala ob Oninem natečaju z naslovom Eden je bil pravi, leta 2008)