To je vas, to je vas, morda zato...

...je del besedila iz Kreslinove pesmi Spet doma. Doma? Kje je dom? Tam, kjer je srce. Tam, kjer le-to utripa spokojno in v ritmu upočasnjenega koraka. Danes sem na sprehodu po ne več tako novem domačem kraju, ko je s smrekovih vej skozi sončne žarke drobno pršel snežni prah kot stresen z angelskih kril, prisluškovala v tišino tega kraja. Spokoj okoli mene in z menoj, slišalo se je le škripanje snega pod mojimi stopali...


Sicer sem to že nekajkrat zapisala, a bom še enkrat - če bi mi kdo pred časom prerokoval, da bom nekega dne tod naokoli pohajkovala z vozičkom, v katerem bo zadovoljno spal moj zlati sinek, bi ga povprašala po zdravju. A vendar se je tako čudežno obrnilo in odvilo, da sem prav tukaj. V do nedavnega uradno največji slovesnki vasi, ki pa je postala mesto. Otrokom prijazno mesto, kot je zveneč naziv, s katerim se ponaša. In res je prijazno. Čeprav je bila pred ne tako davnim časom tukaj (delujoča) tovarna, je zdaj podoba kraja čisto drugačna. Mirna. Urejena in tiha. Kar mi je všeč, je to, da je vse dovolj blizu, da se človek počuti v mestu, in dovolj oddaljeno, da nima občutka, da vsak o vsem vse ve. Lepo je, ko vozičkava z mojim malim in srečujem otroke različnih let ter odrasle vseh generacij, ki jim je skupno to, da - pozdravljajo. Žal premnogokrat pozabljena vljudnoastna gesta, ki je preprost odraz človeškosti v ljudeh. Koliko lepše je, ko se ljudje spogledajo in izmenjajo prijazen pozdrav, kot da mrko zrejo vsak v svojo smer, pretvarjajoč se, da nikogar ne vidijo....Lepo je, ko se v toplejših dneh do našega bloka s svojo kočijo pripeljeta pava z bližnje kmetije in lepo je, da kljub življenju v bloku obstaja v neposredni bližini toliko travnikov, dreves in zelenila, da ima človek bolj občutek, da je na vasi kot v mestu. Bloki v našem mestu/vasi so čisti odraz časa, v katerem so nastali. Narejeni po istem vzorcu, brez slehernega čuta za estetiko; škatle s skrajno nesimpatičnimi balkoni, večinoma z železnimi ali betonskimi ograjami. Zato ni čudno, da se v zadnjem času vršijo številne prenove in olepšave. Uspešno. Vendar pa so prebivalci teh blokov k sreči drugačni. Vsaj našega, no. Takšni, ki pozdravijo s pogledom v oči in pridržijo vrata, ko z vozičkom na poti ven treniram svoje mišice. Lepo je biti doma tukaj in ne kje drugje. Zaenkrat. Čeprav se že siiiiilno veselim, da bomo nekoč uživali v svoji hiški.

klik