Še malo...

V profilu opazujem svoj obris. Najino dete se premika tako intenzivno, da je trebuh nekaj časa bolj izbočen na eni, potem na drugi strani. Ko se skušam skloniti, da bi si nataknila nogavice, me ta isti trebuh hitro ustavi. Po projektu "oblačenje" (ki mimogrede povzroči zadnje čase hitro navzočo zasoplost, posledico "običajnega" srčnega utripa 100 na minuto)  se uspem strpati za volan (in si spet čestitam, da je moj avto višji, kar mi občutno lajša vstop in izstop) in odpraviti vsakodnevnim opravkom naproti. Niso več čisto vsakodnevni. Vsaj ne v smislu enostavnosti. Dete me brca v vse smeri (in je zato še pohvaljeno :)), pritiska nekam navzdol, čutim vezi, kosti in organe, za katere prej nisem tako izrazito vedela, da jih imam. Najbolj zabavno je, da se zdaj zares počutim kot velik nasedli kit. Kot rečeno, se hitro zasopiham, počutim se okorno in nerodno, obenem pa prisluškujem, ča so premiki v meni še tisti b.p. ali oni drugi, ki pomenijo, da gre zares. In po včerajšnji seansi akupunkture, ko mi je tudi izjemno prijazna in topla zdravnica "namignila", da bi bilo dobro počasi pripraviti torbo, mi je jasno, da je počasi res čas. Za nekaj, kar me osrečuje in bega hkrati. Kako bo vse potekalo; kakšen bo najin otrok; kako se bom obnesla kot mama; kako se bova midva oba odrezala kot starša........? Priznam, da sem zaradi tega rahlo zbegana. Manj sicer, kot sem pred leti pričakovala, da bom, a saj je še čas...:)) Malo ga je, vendar verjamem, da bo najin otroček prišel ob pravem času in da bo takšno sonce, kot zdaj čutim, da je.

"Gospa, vi pa lahko že kar rodite!"

Khm - kako, prosim?!
Tako, ja. Je rekel gospod primarij po današnjem UZ, ki je (ponovno) pokazal, da nosim velikega dojenčka. Tako velikega, da je že zdaj pravzaprav dovolj velik za prihod na svet, čeprav je do točnega "prihoda" še mesec dni od včerajšnjega datuma. Pa gremo lepo po vrsti....
Današnji dan se je začel - zgodaj. Kar spričo mojega legitimno dovoljenega vsako jutro neomejenega spanja pomeni malo pred sedmo. Začel se je s konkretno brco/obratom/premikom najinega nogo-/rokometaša, s katero je detece atiju nazorno demonstriralo, kako me animira ponoči, ko ta isti ati mirno spi. :) Potem ko sem se uspela približno "sestaviti" v za družbo primerno podobo, sem na svoje neizmerno veselje ugotovila, da moj prejšnji teden redno servisiran avto ne vžge. Nič. Niente. Nothing. Niti najmanjšega glasu. Niti zakašljati ni hotel. Kako že gre tisto o Murphyju? K sreči (v nesreči) je bil P. še doma in me je lahko odpeljal do bolnice, kjer sem celo pozitivno presenečena naletela na prijazno in točno osebje, tako da sem pregled opravila v neverjetno kratkem času. S čimer so se vsaj delno odkupili, da sem na pregled, za katerega sem se naročala en ves dopoldan, čakala slabe 3 tedne.
Med res kratkotrajnim sedenjem  v čakalnici sem diskretno opazovala, kako okrogla sem v primerjavi z drugimi nosečnicami in se nasmihala subjektivnemu dojemanju le-teh. Ene so tako "velike" kot jaz že zdaj, čeprav imajo termin februarja. Spet drge imajo rok približno takrat kot jaz, a jim res ne bi prisodil 8. meseca nosečnosti. Sama se zdim komu še prav "nič noseča" in tako poslušam, "ooo, saj pa še sploh nimaš velikega trebuha", kdo drug pa je presenečen, ko vidi, kako je iz žogice zrasla medicinka. :) Ker se s tistimi prvimi ugotovitvami, da še nisem "zelo noseča", ne strinjam, me je današnji rezultat UZ prav zabaval. Sicer dobro čutim, kako velik je otrok in vidim, kako se počasi premika v nižji položaj v trebuhu, a sem bila ob besedah, da je tako velik, da bi se lahko že rodil, vseeno presenečena. Najprej se mi je malce kolcnilo, saj je gospod primarij povedal tisto, da lahko kar rodim, s takim tonom, da sem pričakovala, kako bo kar poklical sestro in babico in anesteziologa in me bodo kar sprejeli. :) K sreči je bil to le komentar na velikost ploda, čeprav je rekel, da bi rad videl dojenčka, ko se bo rodil. K še večji sreči je dete b.p. in ni videti, da bi se mu že kamor koli mudilo iz zavetja maminega toplega trebuha. Kar je dobro iz več razlogov, med drugim čisto operativnih, saj sta posteljica in voziček še lepo v škatlah, predali v previjalni mizi pa so bolj prazni kot ne in šele čakajo, da jih napolnim z oblačilci. A razumem namig - res  ni več kdo ve koliko časa do rojstva in treba bo v zadnji stadij priprav, da ne bo potem kak zmeden ati skakal po otroških trgovinah, medtem ko bo mamica "veselo počivala"  po pordu v porodnišnici. :)
Nekaj najlepšega je videti, kako plava pod tvojim scem en drug, mali srček, ki metuljčasto utripa. Kako se premikajo tiste male nožice, malo ročice; kako izmuzljivo plava  v svojem navidezno neskončnem morju plodovnice, kako se upogiba hrbtenica in kako neumorno se po čisto drobnih žilicah pretaka kri....Res je čudež ta naš začetek in ponovno rojstvo, ko sami posta(-jamo)nemo starši.

Že? Komaj?

Da čas (pre)hitro mineva, ko se nam dogaja veliko stvari, je staro dejstvo. Da je ta, naš, čas, v perspektivi neskončnega kroženja večnosti, drobcen in nepomemben, je drugo takšno dejstvo. Vendar je zaradi vsebine, ki mu jo vdahnemo, lahko izjemno lep. Tako kot je bilo zadnjih 18 mesecev. Natančno toliko časa je minilo, odkar sva se spoznala s P., mojim možem. Ko danes gledam nazaj, se mi včasih vse skupaj še vedno zdi tako neresnično. Vse od tiste sobote do današnjega deževnega popoldneva, ko sedim pred računalnikom v dnevni sobi in moje misli prekinjajo gibi najinega nerojenega otroka....V vsem tem času se je - očitno - marsikaj spremenilo. Slednje lahko mirne duše uvrstim pod "že". Recimo sprememba bivališča. Statusa. Skorajšnjega starševstva. Kroga znancev in prijateljev, ki so v tem času tako ali drugače obogatili najino življenje. Po drugi strani je proti najinima prejšnjima vezama čas najine dvojine sramežljivo kratek, star "komaj" leto in pol. Ki je bilo tudi v znamenju celjenja ran zaradi teh minulih vez in ustvarjanja drugih, nadomestnih spominov. Vztrajno in počasi se širijo ter polnijo izpraznjene srčne niše. Vztrajno in počasi se vanje seli občutek, da sva (smo) doma...Najsi bo izpeto, obrabljeno, izrabljeno ali otročje; vseeno: hvala. Da sva. Da najin "komaj" raste proti znaku za neskončno. :)
Za konec najina poročna pesem....

http://www.youtube.com/watch?v=EOl3lx9iidU

Sladoled in kostanj

...bi lahko bila kakšna nosečniška dieta ali pa (ne)posrečena kombinacija za tešenje nosečniških skomin, a sta po čudni igri vremena in letnih časov le malce nenavaden par za razvajanje v teh čarobno lepih dneh. Kostanj sem nabirala lastnoročno. Pravzaprav skoraj štirinožno/ročno. :) V zadnjem mesecu zelo povečan trebuh pač ni ravno olajševalni pripomoček za skakanje po gozdu. A se ne pritožujem; namesto tega se ob vsaki brci in premiku nasmehnem in sem vesela, da mi ni (bilo) potrebno mirovati med nosečnostjo in da vse poteka  b.p. Priznam, da si tega zadnjega trimesečja nisem tako predstavljala. Sploh si ga nisem, pravzaprav, ampak sem se prepustila dogajanju in naravnemu poteku dogodkov. Zdaj pa samokritično ugotavljam, da je včasih enostavno naporno. Predvsem zaradi omejenosti v gibanju. Prav to me zadnje čase najbolj obremenjuje. Da ne morem "štartati" na Pohorje. To je ena izmed stvari, ki jih najbolj pogrešam. Poleg - spanja. :) Ampak da ne bom spet samo "jamrala" - suma mumarum je, da je lepo. :)
Kostanjev je letos na moje veselje v obilju. Tudi pri nas doma, kjer so pogosto na jedilniku. Takoj za/pred sladoledom. :) Enega minulih lepih dni sem izkoristila za sprehodi po mestu - s sladoledom v roki, mimo "strička", ki peče kostanj. Sama ne pomnim, kdaj je bila nazadnje takšna jesen, da je človek lahko v kratkih rokavih užival v sladoledu, v zraku pa je plaval vonj po pečenih kostanjih. Narobe svet,  a dokler je narobe tako, kot je pri nas, sem sebično nad to narobnostjo navdušena.

Okroglo, brcajoče. počasi

..so trije ključni prislovi, s katerimi lahko opišem svoje počutje. Okroglo: takšna je moja pojava. Žogica (žoooooga, če smo natančni) spredaj in k temu pripadajoče okroglo počutje, ko se mimogrede ujamem v kateri koli odsevni površini. Če sem sprva namenoma iskala takšne površine in se ponosno nastavljala iz profila, se zdaj že iz moje perspektive lepo vidi okroglina. Zadnje tedne je tale najina žogica tako zrasla, da mi (že?) povroča težave s spanjem. Brez podlaganja ne gre več. In da je zadeva res zabavna, je najino dete najbolj aktivno - ponoči. Oz. takrat to najbolj čutim. Ampak kljub naraščajočemu občutju, da sem podobna kopenskemu kitu, sem še vedno - srečna nosečnica. Prav poseben občutek je, ko dete zabrca ali se obrača, potem pa se pod božajočimi dotiki mame/atija umiri. Res je nosečnost - kadar je zaželjena in nekomplicirana - eno najlepših obdobij v življenju ženske (in to pride od mene, ki sem včasih čisto pragmatično in racionalno znala utemeljiti, zakaj tudi življenje brez otrok ne bi bilo slaba, če ne ža kar zelo dobra ideja. Uf, načelnost pa taka!).
Brcajoče? Je naše dete. Ima prav neverjeten "urnik". Ki je zjutraj zabavno usklajen s poštarjem. :)) Malo pred deveto, ko običajno zaslišim na hodniku žvenket nabiralnikov, začne brcati. Malo v prepono, malo pod rebra, malo proti hrbtu, malo navzdol proti medenici in malo naravnost naprej, kot da namerava izstopiti kar skozi popek. Mogoče že pričakuje pošto. :) Potem se za kakšno uro umiri, nato pa lepo v dokaj rednih intervalih odbrca svojih obveznih 10 gibov na dan. Pridno detece! :)
Počasi. Z'lo počasi. Mi gredo stvari od rok. Ali pa se mi tako vsaj zdi. Počutim se kot zgoraj opisan kit in veliko včasih samoumevnih stvari me zdaj spravlja ob sapo tar navija srčni utrip tja blizu stotice.  Dovolj je, da se nekajkrat "pripognem" (kao, ker je to zdaj bolj podobno akrobaciji prostega stila). In dejstvo je, da se po hoji navkreber hitro zaslišim, kako pospešeno globoko diham in tudi prinesti vsaj minimalen nakup iz trgovine pomeni zadnje dni napor. Očitno sem tudi glede tovrstnih sprememb "text-book case". :)
Vedno bolj razumem, zakaj se bodoče mamice na koncu tako veselijo prihoda dojenčka. Da    s(m)o vsaj navidezno spet gospodarice svojega telesa. In da lahko (vsaj teoretično) spet spi(m)jo. :)