Po dopustu

...se prileže druge vrste - dopust.
Rada imam mesta. Kjer mrgoli, vrvi različnih ljudi, podob, zvokov, obrazov, zgodb, ki jih lahko prebereš s teh obrazov. Rada se zlijem v množico ljudi in jih opazujem. Ampak vsaj toliko, kot imam rada vrvež mest in utrip, ki ga dihajo, imam rada odsotnost ljudi, vseh človeških zvokov, opravkov, podob. Če imam rada mesto(-a), potem naravnost obožujem podeželje, naravo, mir in tišino, ki ju lahko človek zadiha samo daleč stran od naselij in drugih ljudi. Zato z velikim veseljem vedno kam odpotujem. Ker vem, kako zelo bom šele srečna, ko se bom vrnila domov, se odkradla iz vsakdana in izginila na Pohorje. To je vsakič znova dopust za dušo, za srce in oči. Letos ni bilo nič drugače. Komaj sem čakala, da sva spakirala "kufre" in izginila na dopust, toliko bolj, ker sem se obenem že veselila vrnitve. Letošnji dopust je bil drugačen od vseh predhodnih (in vseh prihodnjih), ker je bil hkrati najino poročno potovanje, seveda pa tudi zato, ker sem (že očitno) noseča. Kar se je na dopustu izkazalo prav simpatično, saj so bili vsi zelo pozorni in prijazni do nosečke. Vse je zanimalo, kdaj pride dete, katerega spola je, če kaj rabim...Skratka - izkušnje kolegice, da so jo v nosečnosti vsi nosili po rokah, so se na dopustu doseldno uresničile tudi pri meni. Počutila sem se res odlično (kar se na moje veselje nadaljuje) in ni boljšega, kot je plavanje, ko dete plava v meni, jaz pa v neskončni morski modrini. Edino, kar je nekje po 10 dneh postalo naporno, je bila vročina. In prvič me je skoraj fizično začel motiti ves hrup, pred katerim v turističnih krajih ni mogoče ubežati. Povsod ljudje in glasovi, ki jih povzročajo s svojim premikanjem, govorjenjem, smejanjem....Pa ni bilo neke izrazite mase ljudi in tudi vzdušje v hotelu ni bilo izrazito hrupno, le opazila sem, da me tokrat, letos, enostavno moti prisotnost toliko ljudi. Kar je pa verjetno posledica povečane nosečniške senzibilnosti. Če kaj, potem čutim slednjo. Stvari me zlahka vržejo s tira - bodisi v zaskrbljenost bodisi v žalost. In zahvaljujoč tej senzibilnosti sem letos s pravo kepo v želodcu vstopila v letalo, čeprav mi načeloma ni neprijetno leteti. Očitno so delovali materinski hormoni. :))
Sicer je za nami še ena rutinska preiskava - morfologija ploda. Najino dete je nadpovrečno veliko za svojo starost, zdravo (hvala, Angeli), živahno (mama že ve, kako je čutiti brce :)) in na 3 D ultrazvoku ima že prav lepo razvidne poteze. Zaenkrat podobne - meni. :))) In tokrat se je najino detece celo odločilo, da bo razkrilo, katerega spola je. Tako da je ugibanj konec in moj šesti čut se ni motil. Ampak....Kot smo se pogovarjali z enim zelo prijaznim novopečenim očkom, ki je povedal, da so mu 98% napovedali eno, dobil pa je drugo, dopuščamo senco dvoma, da so se ultrazvok in naša opažanja zmotila. Bomo videli novembra.
Čas zelo hitro teče in po eni strani kar ne morem verjeti, da sem že taaaako noseča. Tako, da ni več samoumevno, da se sklonim in zaprem pašček na čevljih. Tako, da sem dokončno odpovedala optimizem pri preizkušanju, če mi je slučajno prav katera nenosečniška majica. Tako, da se včasih počutim kot nasedli kit. :) Ampak vzamem vse v zakup. In zelo me veseli, da so okoli mene vzbrstele še druge nosečke - na pohodu je kar 5 dojenčkov (vključno z najinim). Zdaj samo še čakam, kdaj bova koga inspirirala še za drugi pomemben korak - poroko. :)

Intermezzo

Za menoj je prva polovica. Nosečnosti, namreč. Ne vem, sicer, kdaj in kam so minili tile meseci , ampak minulo nedeljo sem zjutraj naenkrat začutila nekaj prijetno prhutajočega v trebuhu in ugotovila, da so to prvi gibi najinega otročička. Od takrat se že pridno oglaša z brcanjem, ki mu/ji je najbolj v veselje zvečer. Še vedno pa detece drži z mamo - mama bi se namreč najraje pustila presenetiti, ali nas bo novembra razveselila hčerka ali sin, ati pa navija, da bi vedeli prej. No, zanekrat razen tega, da je zeeeelo poskočen(-a), ni na ultrazvoku pokazal(-a) nič konkretnejšega. Kar na mojo zabavo še vedno dopušča možnosti različnih interpretacij, kaj pričakujem. Prav neverjetno, kakšne teorije in napovedi imajo ljudje, kaj naj bi pričakovala. :) Po enih zagotovo sina, ker imam tako obliko trebuha, po drugih zagotovo hčerko, s podobnim argumentom, le malo drugačno utemeljitvijo. Sem že razmišljala, da si bom zapisala napovedi, samo zato, da bom lahko potem pametna, kako se je kdo motil. :)

Sicer je dosedanji potek nosečnosti resnično vzorčni primerek nekompliciranega pričakovanja in najsi zveni še tako obrabljeno, se vsak dan zahvalim, da je tako. Naravnost uživam v tem obdobju in še pred časom ne bi niti slučajno verjela, da je lahko nosečnost tako - lepa. Prijetna, neobremenjujoča in sproščena.Slabosti so minile (pa še te so bile v zelo mili obliki), hormoni ne divjajo, posebnih želja/potreb po hrani nimam (doslej je bilanca 2 dodatna kilograma, kar me več kot veseli), spim kot polh - skratka, vse res vzorno. Včasih me prešine občutek, da je vse skupaj tako neresnično; da se bom naenkrat prebudila in bom (še vedno/že spet) nekje drugje. Ko gledam potek svojega življenja od lanskega januarja, kar ne morem verjeti, koliko vsega se je od takrat zgodilo. Poročena sem. Gospa. Noseča. Halo?? Jaz?????? Ampak, ja. Vse to sem jaz. In trenutno sem prav tukaj, kjer sem, srečna. Z res minimalnimi prebliski panike, da ne bom kos novi situaciji, da bo kaj narobe, da ne bomo še xy-let dobili papirjev za gradnjo, da ...Ne vem, kaj. Mogoče so tisti prej omenjeni neproblematični hormoni vendar malo manj neškodljivi. :)

Pada dež....

Včasih,
ko rosi poletni dež,
potiho,
nežno,
ko prši
na zrele trave in
medene cvetove
ob cestah,
ki v neznano gredo,
sem kot
težek žitni klas
globoko nad zemljo...

Včasih,
kot sredi poletja
črni oblaki
nebo zastro,
dohitijo me misli,
pokopane plitko...

Včasih,
ko škropi poletni
dež
in moči
razpokano zemljo,
od nekod globoko
privrejo kot
solze spomini
in z dežnimi kapljami
potiho odteko....


http://www.youtube.com/watch?v=wWNECEq1lUM

Kdaj lahko preprosti "ne" osreči človeka?

Možnosti je seveda več - pač glede na različne scenarije. Lahko je to kak frizerski "ne, ta barva potem ne bo izgledala korenčkasto". Ali prizanesljivo neiskren "ne, v tem ne izgledaš kot tridelna omara". Lahko pa je to predpona v kakšni majhni navidezno nepomembni pridevniški besedi, ki sestavlja pogodbo o zaposlitvi in na kateri po novem in uradno piše "za nedoločen čas." :))) Končno sem dočakala tudi to. V dobrem zadnjem letu sem tako ali drugače "dočakala" marsikaj, kar sem si želela in za kar sem samo z vsem srcem hvaležna. :) In današnji sveže podpisan dokument ne bi mogel biti lepša popotnica v doooolgo poletje, ki ga komaj čakam.

Sicer sem vedno bolj okrogla. :) V trebuh namreč. :) Zredila se nisem skoraj nič, sem pa - kot rečeno - lepo okrogla. Vsakič (no, skoraj) ko grem mimo ogledala in se vidim iz profila, se samo čudim, da imam tako okrogel trebušček. In odveč je verjetno poudariti, s kakšnim veseljem defiliram naokoli tako, da se ta isti trebušček kar najbolj vidi. Ko sem včasih prej razmišljala o nosečnosti, me je precej skrbelo, kako bom sprejela vse spremembe, ki so s tem obdobjem povezane. Ugotovitve doslej? Da sem naravnost vzorčna nosečnica - na moje neizmerno veselje vse poteka b.p., težav nimam nobenih, sem pa skozi sumljivo dobro razpoložena ter zadovoljna in če bo do konca tako, sem zagotovo na najboljši poti k serijski nosečnici. :)) Zaenkrat res uživam v pričakovanju in nekdanje skrbi se mi danes zdijo smešne. Resda sicer nekam pogosto sanjam (čisto zares), da me lovijo medvedi, ampak te sanje so predvsem zabavne, ne moreče. In ne, ne zanima me, kaj naj bi te sanje po ne-vem-kateri teoriji pomenile. :)

Veselim se poletnega urnika, veselim se razkošja časa, ki ga uživam poleti. Še posebej pa se letos veslim dopusta - zlasti, ker je treba izkoristiti še poročno potovanje, za katerega doslej ni bilo ne časa ne priložnosti.

Trenutno stanje duha (in telesa) je kljub dolgo najlepši novici dneva utrujeno, zato - tako kot marsikaj - komaj čakam, da se uradno začnejo moji dopustniški dnevi, ko bom lahko nadoknadila tako svoje bralne kot zapisovalne (in spalne - sic!)zaostanke. Za zdaj me pa v zelo neposredni prihodnosti čaka lepa rdeča lubenica in zasluženo spaaaaaanje, ki bo nocoj posebej mirno (in brez medvedov), ker bo dihalo zavest, da je moja prihodnost (vsaj navidezno bolj) varna.