Vse po novem, vse po starem ...

Bledo rumeni žarki zahajajočega sonca tipaje raziskujejo vzorec zaves, pred odprtim oknom prekipeva ptičje petje in v prostor se širi prijeten vonj pokošene trave. Sosedov pav se še ni oglasil, kar pomeni, da verjetno še ni uspel pobegniti na svoj vsakodnevni izlet. Vse je spokojno, drevesa mirujejo v brezvetrnem večeru....Ja, vse je po starem. Po starem se mi v krvi pretakajo občutki navdušenja in prevzetosti ob pogledu na zrela ječmenova polja. Po starem v meni bije srce v ritmu ene same himne, zmeraj posvečene le Ljubezni. Po starem se misli križajo v meandrih nostalgične melanholije in svetle vere v vsak naslednji dan. Po starem verjamem, da vse, kar se nam dogaja, izpolnjuje naš življenjski mozaik in da se sleherna stvar konča tako, da je za vse prav. In po starem verjamem, da smo vsi eno. Povezani bolj, kot si upamo ali želimo priznati....
Nova je cela garnitura dokumentov. Z novim naslovom in novim priimkom vred. Starega sem - predvsem simbolno - pustila za seboj. Čeprav zaradi spremembe nisem nič drugačna. Ne čutim, da bi izgubila kaj bistveno istovetnega za svojo identiteto. Še vedno sem jaz jaz. Mogoče zdaj še najbolj doslej. Neodvisno (ali pač?) od aktualnih preteklih dogodkov čutim, da sem šele zdaj zdrsnila v svojo pravo bit. Se pomirila s samo seboj, si oprostila, kar si dolgo nisem zmogla, in začela verjeti, da je dobro biti tukaj in zdaj, ne glede na vse, kar je/ni/bi lahko bilo...Kar pa ne pomeni, da se še kdaj ne sprehajam po galeriji spominov, da me kdaj kaj ne zbode naravnost do dna hrbtenjače, da me kdaj ne zanese v razmišljanja o tem, kako smešno zlahka smo pravzaprav nadomestljivi in kako neki poteka življenje brez mene... Razmišljanja, ki jih ne odrivam, ampak jih sprejmem in se iz njih učim nekaterih najbolj dragocenih lekcij o sebi...
Kar je še novega, je zdaj že lepo viden okrogel trebušček, v katerem zdaj že 5. mesec raste najin Grahek. Ki zdaj seveda že zdavnaj ni več grahek, ampak konkretno velik brcajoč, kolcajoč in živahen 20 cm velik korenjak(-inja). Ki zna že pokazati jezik. :) In ga gotovo kaže, ko se meni občasno zvrti ali se mi za trenutek zazdi, da sem ostala brez sape. Najin trebušček je zdaj tolikšen, da so učenci nehali ugibati, če sem ali nisem (noseča), ampak jih samo še zanima, kdo me bo jeseni nadomeščal. :)
Kar je še novega, je moje navdušenje (beri: obsedenost) nad barvami. Čutim prav otipljivo potrebo po barvah - živih, toplih, nežnih barvah. Oblačil, pa tudi vsega ostalega. Posledica česar je nekaj nanovo "uplenjenih" barvitih majic in tunik ter prisilna upokojitev vsega v črni ali kateri koli temni barvi iz moje garderobe Prav smešno mi je, kako me zdaj magnetično pritegne vse, kar je v trgovinah barvitega. :) Kar je žal nemogoč podvig na nosečniških oddelkih trgovin, po obisku katerih sem ugotovila le, da imajo oblikovalci tistih oblačil bore malo domišljije ali pa je njihovo edino poslanstvo pogršati nosečnice. Se ne šalim - po obisku dveh večjih trgovin sem ugotovila, da je glede na mojo sicer nespremenjeno postavo (ja, sem prav vesela, da se nisem zredila, čeprav sem zato kdaj tudi kregana :)) najboljše, da ostanem pri standardni ponudbi.
"Nagradno" nosečniško vprašanje: s čim je ta nosečnica zasvojena, razen z barvami? S sadjem. :) Doslej sem pojedla neugotovljive količine banan, jagod, češenj, melon (kronološko glede na mesec nosečnosti) zadnjih nekaj dni pa se spisku pridružujejo - lubenice. :) Res sem naravnost nora na sadje in obenem vesela, da nimam drugačnih želja. Ali težav, če smo že pri veselju ob tem, kar je/česa ni.

Tako se srečujeva stara in nova jaz; tista, ki se navzven spreminja in jo je le včasih majčkeno strah, da ne bo kos vsemu, kar jo čaka, in tista, ki se nekje globoko v duši počuti enako, kot se je zmeraj, ki jo veselijo/žalostijo/jezijo iste stvari in ki verjame, da smo vsi eno ter da se na koncu stvari obrnejo najboljše za vse......