Zadnji...

...samski vikend je počasi pri koncu. Kot večina minulih dni je (bil) v znamenju zadnjih predpriprav. Kar konkretno pomeni, da sem že stopetinpetdesetič poskusila poročno obleko, preverila, če so nama prstani res prav, bila na preizkušnji poročne pričeske, poklicala vse ključne osebe (ansambel, cvetličarko, slaščičarno ...) in preverila, če je vsem vse jasno in seveda - da sem doma veselo naokoli štorkljala v poročnih čevljih, da jih razhodim. Kako je kuhati, pospravljati, likati srajco v visokih petah? Verjetno izgleda bolj komično, kot pa je dejansko težko. :) In dobra novica je vsekakor, da me čevlji niso ožulili in da me tudi noge niso (peveč) bolele.
Včeraj je imel b.m. fantovščno, moja malenkost pa obilico časa za srčno inventruo. In slovo od svojega starega priimka ter vsega tistega, kar je poosebljal. Še vedno bom jaz jaz; ne čutim se nič manj svoja, ker bom njegova, vendar je vseeno nenavadno, ko vem, da sem bom kmalu pisala drugače. Tako sem popoldan najprej odšla domov, v svojo staro sobo, in se nostalgično zazibala v nek čas, ki se zdaj končuje. Čutila sem, da se moram srečati z vsem, kar sem (bila) in z vsemi, ki so (bili) del moje dosedanje zgodbe. Tako sem brala svoje stare dnevnike, gledala slike in se čudila, koliko časa je že/komaj minilo od določenih dogodkov... Potem sem vse skoraj otpipljive občutke s pomočjo nadvse prijaznega božajočega sonca pod domačo brezo razporejala v prave niše srca in misli. Nekatere stvari so še vedno žive in blizu; edina razlika je v pomirjanju z vsem, kar je bilo. In naj zveni še tako obrabljeno ali patetično: v hvaležnosti za prav vse, kar je bilo. Za ljubezen, srečanja, spoznanja, razhajanja, spomine, bolečine ....
Ob vsem veselju in rahli nervozi me zadnje dneve (že tedne, če smo natančni) precej vztrajno in dosledno muči slabost. Ki je najslaša slabost in jo z veseljem vzamem v zakup, a včasih bi lahko bila majčkeno milostna. :) Na moje veselje vsaj ni jutranja, ampak večerna, ker sicer ne vem, kako bi se ujela s službo. Zaenkrat drugih simptomov nimam, čeprav se mi dozdeva, da se mi že nekoliko pozna. In kar naprej bi spaaaaala. Nisem si predstavljala, da je človek lahko tako utrujen/zaspan. Pa hormoni so očitno začeli izvajati svojo avtonomno vladavino. Tako mi je npr. mama povedala, da mi k poroki čestitajo sosedje in kako so bili veseli, jaz pa že v jok. :) Upam, da bodo moja slabost in moji hormoni v soboto počivali, da ne bom "puščala" ali vsa bleda od slabosti brlela v kakem kotu.
Čisto sebično si želim, da bo sobota res najin dan. In da bo vse vsaj približno tako, kot si predstavljava. Po tem bom z veseljem poročala, kako je to bilo. :)

Pred enim letom....

....je bila sončna sobota. Ne sicer tako topla kot današnja, vendar enako razsipna s pomladnim razkošjem barv, zvokov in obetajočih toplih sapic. In sredi tistega donečega zelenja sva se prvič srečala. B.m. (bodoči mož) in jaz. Neverjetno, da je od takrat minilo že vso leto, zdi pa se, da je bilo nekje predvčerajšnjim. Ko gledam nazaj, se mi zdi vse nekako filmsko, neresnično, po drugi pa povsem naravno, kot je dihanje. Od tega, da sva od takrat praktično nerazdružljiva, do občutka, ki me je takrat popolnoma in v celoti prevzel - da sem srečala sorodno dušo. Zato se je zdelo povsem samoumevno, naravno in običajno, da sem 2 dni po tem, ko sva se spoznala, že dobila ključ od stanovanja in praktično sva živela skupaj od samega začetka. Včasih bi ob takih scenarijih samo zmajevala z glavo v prepričanju, da take zadeve nikamor ne vodijo in da so lahko sicer lepe in romantične in ah, kako movie-like, vznemirljive, intenzivne in strastne, a - minljive. No; niso (vse). :) V roku meseca dni sva spoznala starše in b.m. je prestal tudi pasji preizkus. Podobno kot v reklami za Whiskas - ko sem povedala, da pride pome, se je mama šalila, da bo že Kala (ovčarka) "povedala", ali je pravi ali ne; če ne bo lajala, je vse OK, če bo, pa dečko nima čistih računov. Kala ni lajala. :)) Med minulimi pripravami na zakon - do katerih sem bila mimogrede skeptična in najraje sploh ne bi šla, a se je izkazalo, da je bilo druženje bogato z globokimi razmisleki in tudi praktičnimi nasveti, brez moralistično-verskega žuganja - nas je vodja skupine nagovoril tudi z vprašanjem, kdaj smo začutili, da to, kar nas povezuje, ni zgolj zaljubljenost, ampak ljubezen. Morali smo se zazreti drug v drugega in si povedati. Sama sem to začutila večkrat, morda najbolj izraztio in res prvič, ko sva se pogovarjala - o bivših in svojih prikritih bolečinah. Ko sem mu lahko zaupala brez strahu in me je v odgovor samo objel in pustil mojim solzam, da so se pomešale z njegovimi...Pomagal mi je ovrednotiti in zaključiti minulo ljubezen in ob njem sem res spoznala, da smisel preteklosti ni v tem, da se briše, ampak nadgrajuje in bogati. In priznam - brez b.m. še dolgo ne bi prebolela. Vprašanje, kdaj bi (če sploh). Tako pa sem lahko stvari postavila na svoje mesto in se res pomirila s preteklostjo.....
Ostalo se je odvijalo enako samoumevno, kot se je začelo. Zato me zaroka niti ni presenetila. :) Tako je danes predzadnji samski vikend. Občutja? Samo rahlo, komaj opazno živčna. Da bo vse prav in lepo, da se bova uspela takrat res posvetiti drug drugemu, da bo to res najin dan....Vmes sem uspešno diplomirala iz pripravništva za zakonaski stan (beri: preživela dekliščino, ki je bila zahvaljujoč mojim prijateljicam tako lepa kot zabavna), :) odplesala plesni tečaj ter uspela pripraviti 95% zadev za poroko.
In epilog? Pred pribiližno 3 tedni je vame posijalo sonce. Kot bi se nekaj v meni razmahnilo in me navdalo z nepopisnimi občutki sreče, veselja, vznemirjenja, strahuspoštovanja. Mali modri plusek naju je v razkrivanju prastare, najlepše skrivnosti Življenja spremenil v najsrečnejša človeka pod soncem. Neizmerno sem hvaležna, da si je najin mali Grahek izbral naju za bodoča starša in komaj čakam, da iz svojih 20 mm zraste v malo dišečo štručko, s katero se bomo podali največji dogodivščini življenja naproti. :)
Hvala, Vesolje, Bog in Angeli za Ljubezen in njeno materializacijo. In prosim, da bo vse dobro in prav. Hvala.
In ker je praznični večer: iz srca lep preostanek prazničnih dni. Naj bodo mirni in sončni navznoter in navzven. :)

Kar me jezi zadnje dni

Je sprenevedanje. Že načelno tega ne maram, ko pa se to očitno ponavlja, postanem čisto penasta. Začelo se je pred dobrim mesecem, ko sem se hotela čisto enostavno naročiti na pregled pri svoji ginekologinji v ZD. Kar naj bi bilo načeloma čisto preprosto: vzameš telefon, pokličeš, vprašaš, kar te zanima in se naročiš. Tako naj bi bilo. Kako pa je dejansko (bilo)? Tako da sem klicala v dopoldanskem in popoldanskem ordinacijskem času, a se mi je vztrajno oglašal telefonski predal. Še enkrat sem - enih petič - preverila na spletu, kdaj zdravnica dela in kdaj se je mogoče naročiti. Klicala sem pravilno, a brezuspešno. In ko se je to ponavljalo že četrti dan, mi je prekipelo in sem napisala pritožbeno pismo, na katerega nisem niti pričakovala odgovora. Potem sem končno doklicala ordinacijo in se naročila. Kako zelo prijazne so sestre v ZD, ne bi raje izgubljala besed. Kakor koli - ko sem bila končno naročena in pregledana, mi je ginekologinja na moje začudenje predlagala, naj si poiščem drugega ginekologa, če sem tako nezadovoljna z njo (kar mimogrede sploh ni bil predmet pritožbe, ker nad njeno strokovnostjo nisem imela in nimam pripomb), da pišem nezadovoljne notice. Ostala sem brez besed in pač z vednostjo, da tam nisem dobrodošla, odšla. Nakar sem celo dobila pisni odgovor na svojo pritožbo. Pisalo je, da je moj obisk pri ginekologinji očitni dokaz, da se jih vendarle da doklicati, da sem se gotovo motila in klicala v času, ko ambulanta ne dela (čeprav sem ekspilicitno navedla, kdaj sem klicala in je to vsekakor bilo v ordinacijsekm času) in da smo paciente sploh nemogoče, ker da ne upoštevamo pravil poslovanja niti bontona in da je to rezultat javnega linča slovenskega zdravstva. Halo?! Bila sem še bolj penasta, čeprav mi je bilo obenem naravnost komično. Zadeve sem nekaj časa pustila vnemar, nato sem poiskala drugega ginekologa. Ko sem hotela poklicati v ZD in povprašati, kdaj lahko pridem po kartoteko, - spet ni bilo nikogar!!! Čeprav je bil ordinacijski čas. Tako sem spet klicala dva dni zapored, in to v točno določenem časovnem okviru ene ure, ko lahko celo kaj povprašaš. Če imaš seveda srečo, da dobiš prosto linijo in prizanesljivo sestro. V tretje je šlo rado in sprejemna sestra na drugi strani je bila celo prijazna. Kar pa nikakor ne morem reči za sestro, ki me je sprejela, ko sem prišla podpisat izjavo za spremembo zdravnika. Vsakič ko pridem k zdravniku (veeeeeliki večini), me najprej spravi v nek ciničen smeh napis na vratih sprejemne pisarne, kjer z velikimi tiskanimi črkami rdeče barve piše NE TRKAJTE!! Po možnosti s klicajem na koncu in po malo manjši možnosti s "PROSIM" na začetku. Sprejermna sestra me je najprej dobesedno vrgla iz ambulante, da sem obrazec (5 praznih vrstic, potrebnih izpolnjevanja) izpolnila na hodniku, nato me je odslovila brez besede. Mogoče sem preobčutljiva. Mogoče so moja pričakovanja o preprostem, zgolj vlljudnostnem "dober dan" in "nasvidenje", previsoka. Mogoče so moje predstave o konsistentnosti podatkov na spletu z dejansko dostopnostjo informacij in storitev, zgrešene. Mogoče je res nerealno pričakovati, da lahko sestra v delovnem času dviguje znoneče telefone in se ukvarja tudi s kličočimi pacientkami. Četudi je to pri zdravnici, ki še nima izpolnjene kvote pacientk. A vem, da je tako že šlo. In da gre. Ko sem klicala na drugo lokacijo - spet v ordinacijskem času - se je sestra javila. Bila je prijazna in mi je brez težav posredovala informacije ter me usmerila naprej. In to me jezi. Sprenevedanje. Neprijaznost. Aroganca. Nedosleden in nefleksibilen način ravnanja s pacientkami. In še enkrat sprenevedanje. Da me nekdo hoče prepričati, kako sem jaz bila tista, ki sem klicala izven temu namenjenega časa ter mi implicitno sporoča, da sem sama tista, ki ne upošteva pravil in dogovorov. Zadeve v ZD so me tako razjezile, da sem resno razmišljala o objavi v časopisu. Za "vic" sem potem ko sem že uredila vso dokumentacijo, skušala še enkrat poklicati v ordinacijo. Rezultat? Telefon je zvonil v prazno...Res ne gre za preživetje in reševanje svetovne krize. Res ni šlo za urgentni poseg (k sreči). A gre za odnos. Za preprosto in le navidezno očitno dejstvo, da so ljudje, ki delajo z drugimi ljudmi - najsi bodo zdravniki, trgovci, gostinci ali mi, učitelji - tam prav zaradi njih: ljudi. In da je odnos do teh ljudi temelj vsakršnega sodelovanja, izmenjave storitev in vsakršne interakcije. Zato ne razumem obnašanja nekaterih sester (pa tudi načina ordniniranja sploh), ki se vedejo, kot da so jim pacienti odveč. Kot da so nujno zlo, s katerim morajo shajati v svojih službah. Če bi bil naš zdravstveni - in še kateri - sistem drugače urejen, ne bi pomišljala glede potenciranja in razčiščevanja pritožbe. Tako pa imam pomisleke, čeprav vem, da imam prav. Pomisleke, ker je glavni odziv na vsakršno pripombo in pritožbo, agresivna obramba. Brez kakršnega koli opravičila ali dopuščanja možnsti, da ima slučajno pacientka prav. In kar me skrbi, je vzorec, ki se ponavlja. Da je dobrih izkušenj v zdravstvu in z zdravstvom občutno manj kot negativnih. In ker vem, da bom njihove storitve še potrebovala, dajem duška svoji jezi vsaj na blogu, če že za druge alternative nimam volje....