Pričakovanja sfižijo srečo?

Zadnje dneve, tedne in počasi že mesece se pripravljam(-va) na poroko. Zelo se je veselim. :) Ne samo tistega dne, ampak vsega, kar iz nje izhaja in kar s seboj prinaša. Veselim tako, da se obenem bojim. Tega, da s svojim široko odprtim, s pričakovanjem in (za)upanjem napolnjenim srcem ne privabim na najino pot česa slabega...
Spominjam se, da so mi kot majnhi deklici vedno govorili, da se ničesar ne smem preveč veseliti, ker bo potem gotovo vse narobe. In potem je res bilo. Komaj sem čakala npr. izlet, in je potem lilo kot iz škafa, da je bila zadeva odpovedana. Nestrpno sem pričakovala, da gremo kam skupaj, pa se je pokvaril avto. Želela sem si novih čevlje, a jih ravno v moji velikosti niso imeli. Čsto nestrpna sem bila, preden smo se kam odpravljali, a je potem prišla vmes "višja sila" in mi smo ostali doma. Vedno se je ponavljala ista pesem: nikar ne pričakuj preveč, ne veseli se tako zelo, ne stavi vsega na nek dogodek, ker bo nekaj gotovo narobe. In je potem - seveda! - bilo. Seveda danes vem, da naše misli krojijo našo usodo in so tiste uničevalce dogodkov priklicali drugi soudeleženci, prepričani, da niso vredni sreče ali vsaj veselja, a vendar: je kdo iz te enačbe pričakovanj in razočaranj izvzet?
Podobno mi nekje ob dnu možganskega debla utripa v teh dneh. Najraje bi vsem vsak dan sproti povedala, kako sem enostavno srečna. Izpolnjena in zadovoljna. Kako se veselim najinih čisto običajnih dni skupaj, najinega doma, najine dvojine, tega, da enostavno sva...A me nek glas ustavi in začne s svojim zoprnim "ja, ja, zdaj si vsa vzhičena, kaj bo pa potem?!" In kar vidim grozeče oblake zle usode, ki se od bog ve kod zgrinjajo nad naju, v poduk, da nihče nima vsega, da kaj takega, kot je "čista sreča" ne obstaja izven pravljic....
Nekje do tukaj sem napletla svoj zapis sinoči. In ga zgolj shranila med osnutke, misleč, da ga bom danes spremenila, če ne kar izbrisala.
Danes pa.....
Sovražim, kadar se moj šesti čut o čem ne zmoti. Sovražim! Čisto živčna postanem, ko nekaj zaslutim in vem, da nekaj ni (ne bo) vredu. In bolj kot so ti občutki izraziti, bolj se jih trudim preslišati, jih utišati, se jim izogniti. Ne gre. Danes sem bila pri zdravniku.....In tisto, o čemer sem pisala zgoraj, je nekako oživelo. Priznam, da se bojim. Tega, da prvič v življenju ne razumem in ne poznam svojega telesa. Da imam občutek, kot bi se mi izneverilo....
Ja; kaj bo potem? Kakšno in katero ost spoznanja ali/in preizkušenj prinaša prihodnost?...Upam in verjamem, da bo vse dobro....Da kdo tam zgoraj nima (preveč) ciničnega smisla za humor....