Jaz in čevlji. Čevlji in jaz.

Ko sem bila še majhna, sem z največjim veseljem vlekla nase takrat mnogo prevelike mamine čevlje. Takšne s peto, ki jih je mama imela le za posebne priložnosti. Spomnim se enih 5 parov, ki so na mojih nogah prehodili občutno več (kilo)metrov kot na maminih. Lepo gor in dol po dnevni sobi, po možnosti mimo ta velikega ogledala na moji takrat vsakodnevni poti v službo (beri: pred omaro v dnevni sobi, ki je bila tabla, pred njo pa so v klopeh - na blazinah - sedeli moji učenci - plišasti medvedki). Ne spomnim se, da bi kdo kdaj spodbujal moje navdušenje za čevlje, a vendar je le-to od nekdaj v meni. V osnovni šoli se najbolj spomnim večnih pogajanj ob nakupu čevljev. Pragmatizem na eni, nečimrnost na drugi strani. Hmmmmm; kaj neki je zmagalo? Ilustracija: 2 km sem hodila peš v visokih, čez kolena segajočih črnih škornjih, ki spet prihajajo v modo. In čeprav so me bolele noge, ne bi tega priznala za živo glavo. Takrat sem se uklonila vsaj glede višine pet - vse do valete sem bila bolj "prizemljena", takrat pa je bila uradna otvoritev petkarjev. Ko sem v srednji šoli po hitrem postopku opustila usnjene jakne in kavbojke ter se odločila za bolj resen slog (beri: sakoje in srajce), sem se vdala svoji veliki ljubezni, ki še kar traja. Tudi takrat sem hodila peš - lepo z Glavnega trga do Pegagoškega faksa. Kar je za salonarje s peto precejšen zalogaj, verjemite. Racionalizacija je segala le do omejitve višine pet, ki pa sem jo z veseljm kršila ob izhodih v diskoteko. Ne me vprašat', zakaj sem pri moji višini sploh potrebovala pete, še manj, zakaj pri hudiču sem prostovoljno trpela na vrtoglavih višinah, ko bi mnogo lažje preplesala kakšno noč bolj pri tleh. Nečimrnost, ime ti je ženska, no doubt! :) Ko sem začela delati, so k urejenosti spet sodilli čevlji. Čeprav sem bila v službi od jutra do popoldneva, sem prvo leto - vso leto - vztrajala na visokih petah. Vsaj tozadevno sem od takrat napredovala - nazadovala, pravzaprav - in sestopila z 8-centimetrskih na 5-in manj centimetrske petke. V službo sem celo prinesla čisto nizke čevlje, da se preobujem, ker se EMŠO že pozna. Ampak! (Je kdo že kdaj opazil, da šele "ampak" napravi zgodbo zanimivo?) Ampak - zmeraj, čisto res zmeraj ko kupujem nove čevlje, si pred nakupom obljubim, da bom tokrat zagotovo kupila in nepreklicno "sensible shoes". Torej praktične in predvsem - nizke. In kaj se zgodi potem? Moja malenksot zavije v trgovino. Močno se koncetrira na prej omenjeno vrsto čevljev. Praktične, brezčasne, elegantne, z nizko peto. Trudi se, da ji pogled niti ne zaide k "petkarjem". S police vzame prvi par, pa drugi in tretji. Ampak potem se zasvetijo takooooo lepi salonarji. S peto, seveda. :) Kaj če bi jih samo obula? Tako malo, za preizkušnjo. Saj jih ne bom kupila, samo zanima me, kako izgledajo na moji nogi. Aha, sure! Kakor hitro me zapeljejo pete, sem kuhana in pečena. In pridem domov z novimi čevlji. Takimi s peto. Visoko peto. Tako sem podlegla tudi danes. :)
Priznam. In javno oznanjam, da sem neozdravljivo in nepopravljivo vdana - petam. Priznam tudi, da jih imam veliko. Ampak čisto prav vsak par potrebujem. :)