Gospodična še kar raste...

"Kolikor vem, ja, mu je tako ime." Po nekaj telefonskih klicih se je izkazalo, da gre za isto osebo. Ki je - naključij ni, ne? - daljni sorodnik druge kolegice in še in še nenaključnih naključij je bilo vmes. Glede na to, da sem (skoraj) iz prve roke izvedela, da je dečko čisto harmless in da ne skriva kakšne žene/otroka/ljubice, sem tvegala in poslala številko. Ter se potem delala čisto "flegma", kdaj, če sploh, me bo poklical.
Prišel je konec tedna in petek popoldan, ki sem ga nameravala preživeti na Pohorju s prijateljicami. Sonce je prijetno stegovalo svoje pomladane prste skozi krošnje dreves, potem pa nas je na vrhu malo manj prijetno zalila tipična aprilska ploha. Malce navlažene smo meditirale v hiški na trikotni jasi, vsaka zatopljena v svoje misli...Jaz seveda v scenarijih, "kaj bi bilo, če bi bilo..." Opazovala sem dežne kaplje, ki so spirale okno in zagrinjale dolino spodaj in sanjala o ljubezni, ki jo bom nekega dne gotovo spet našla...
Potem smo se pogumno spustile na pot v dolino in ko smo prišle do avtov, je tudi dež popolnoma ponehal. Ker smo bile taaaako pridne, da smo z vzponom in spustom ziher porabile vse kalorije, ki smo jih zaužile med dnevom in nam je spričo tega dejstva grozila veeeelika nevarnost podhranjenosti, smo se seveda odločile, da stvar nujno popravimo s pijačo in prigrizkom pri najbližje stanujoči prijateljici. In ravno ko sem občudovala svoje manevrske sposobnosti parkiranja na pločnik (ja, vem, da se to neeee dela, ampak po tistem pločniku res nihče ne hodi), je zazvonil telefon. Poznate občutek, ko ti srce naenkrat začne tako močno biti, da ga čutiš v grlu in te je strah, da bo njegovo razbijanje preglasilo tvoj glas? No, tako je razbijalo meni, ko sem se elegantno odkašljala in po 4 zvonjenjih (da ne bi kdo mislil, da pričakujem klic!) povsem mirno oglasila z nevtralnim "Prosim?" Predstavil se je, predstavila sem se. Čutila sem zadrego v glasu na drugi strani in je bila vesela, ker se mi je zdelo, da tak človek ravno ni igralec ali veliki osvajalec. Dogovorila sva se za zmenek naslednji dan in do konca sicer kratkega in pravzaprav formalnega pogovora sem že zakuhala kot kakšna hormonsko prestrašena najstnica. Z rdečimi lici sem pridrsala v dnevno sobo prijateljice, kjer so me zbrane "babe" z nasmeškom opazovale, češ "Je poklical; kako je zvenel; kaj je rekel; kaj sta se zmenila; kako se ti zdi...." in še kup drugih zadev (kot da lahko človek po 3 minutah pogovora naredi analizo in prognozo, jeah, zagotovo!).
Drug dan sem bila priročno zmenjena z drugo prijateljico, tako da sem imela izgovor, da se ne dogovorim prehitro za zmenek. Prvi "zmenek" (tisti s prijateljico) je bil načrtovan ob 15.00, drugi, "uradni", pa ob 17.00.
Vse lepo in prav, dokler ni naslednji dan malo po 12. zazvonil telefon in je skrušen glas potarnal, da je nekaj prišlo vmes, da ne more in da morava prestaviti zmenek.
Če to ni skrivno sporočilo in intervencija višjh sil?!?!

...