Še daljša nedelja…

V nedeljo zjutraj je ob šestih prvič zabrnel telefon. Diskreten sms. Z vprašanjem, če sem dosegljiva in če imam že kaj v načrtu. Razen tega, da sem mami obljubila obiske pri sorodnikih, res nič. Ampak k sreči so mame potrpežljive in razumevajoče, zato tudi moja ni bila preveč ("Spet se bosta videla?! Pa saj si snoči prišla tako pozno domov!") presenečena, ko sem ji še pred odhodom od doma vneto gnjavila, kdaj morava najkasneje (kar je bilo 2 uri za tem, ko sva še stali pred hišo) biti doma. S P. sva se potem dogovorila za kosilo točno opoldne in ga malce podaljšala – do pol desetih zvečer. Poslovila sva se z nežnim poljubom in željo ter dogovorom, da se naslednji dan spet vidiva, in sicer za ogled Pretty woman. V ponedeljek zjutraj sem v zbornico kar prijadrala na krilih ljubezni in kolegice/sodelavke/vmes kakšna prijateljica so me z nasmehom v očeh opazovale, ko sem brez besed izdajala, kako sem se imela med vikendom.
Komaj sem čakala, da bo ura šest, ko bom spet lahko videla svojega ljubega. Ob šestih sem stala pred vrati njegovega stanovanja in z razbijajočim srcem čakala, da jih on z enako razbijajočim srcem odpre.

Potem…

Potem sledi veseloigra o ljubezni v petih dejanjih:
1. dejanje: izpoved obojestranske ljubezni.
2. dejanje: skupna vselitev (kar je skoraj vredno samostojnega vpisa – ko je stal pred mano z nasmeškom na obrazu in ključem v rokah)
3. dejanje: spoznanje njegovih in mojih staršev/prijateljev/sorodnikov
4. dejanje: zaroka (definitivno vredna samostojnega vpisa)
5. dejanje: skupno življenje, ki ga bova potrdila in poglobila pred matičarjem z načrti o skupni družini, in za katerega želim in upam, da bo trajalo in trajalo in trajalo ….

Nekatere zgodbe lahko imajo srečen konec, mar ne?
:)