Dooolga sobota

Nekako sem si potihem mislila, da je to taaako tipično.
Za mojo prijateljico. :) Klicala me je namreč ona in se opravičila, da ne more zaradi drugih obveznosti. Nisem imela nič proti, čeprav mi ni bilo najbolj jasno, kako naj zapolnim tisti dve popoldanski uri, ki sta naenkrat hodili viška do "uradnega" zmenka. Ampak - kaj napravi ženska pred zmenkom? Jasno, okoli obrne omaro! Ob tem si dopoveduje, da ni preveč pomembno, kaj bo oblekla, da mora biti všečna takšna, kot je ali nič ter obenem brzda srce, ki iz neznanih vzrokov vseeno pospešeno poskakuje.
Tako sem nekje okoli treh - ja, zmenek je bil ob 17.00! - začela razmišljati, kaj bi oblekla, da ne bom preveč oz. premalo resna/urejena/neurejena/vpadljiva/dolgočasna in podobne težke življenjske dileme. V tako kratkem času se menda še nisem tolikokrat pogledala v ogledalo, popravila pričeske, zamenjala celotne podobe. In vsega je bila "kriva" moja draga P., ker me je pustila na cedilu z najinim zmenkom ter me tako pahnila v mrzlično dveurno tuhtanje, kaj vse lahko gre tokrat narobe. Družba meni dragega nečaka, ki je kar naprej hodil okoli mene in spraševal "Za koga se pa tako "rihtaš"? Kam greš? S kom greš? Zakaj greš? Saj boš hitro nazaj, ne? Te bom čakal pokonci, dokler ne prideš nazaj!" ni ravno pomagala. :)
Ko je bila ura 10 do pet, sem s srcem nekje visoko v grlu sedla v avto in se odpeljala do dogovorjenega lokala. Pred tem sem poslala še en sms moji P., da naj drži pesti, ker odhajam "usodi nasproti". Seveda ni potrebno posebej poudarjati, da sem vmes računala, kako naj ne bom ne prehitra in ne prepozna. Čisto maaaaajčkeno sem razmišljala o vsem črnih scenarijih - saj veste, nekdo na videz prijazen odpre usta in trenutek kasneje se človek sprašuje, kaj počne tam. No, moj zmenek je bil točen, jaz pa tudi nisem zamujala več kot minuto.
Potem....
Potem je bilo vse nerazumljivo čudno.
Čas je naenkrat dobil drugačno dimenzijo in moč. Preden sem se dobro zavedla, je bila zunaj tema in z mojim spremljevalcem sva ugotovila, da kljub temu še ne bi šla domov. Povabila sva se na biljard - ki ga mimogrede fantastično obvladam, glede na to, da sem ga do takrat igrala le enkrat v življenju. Ob napol zatemnjenih biljardnih mizah sva vsak zase in oba ne preveč zagrizeno skrivala rdečico, ki nama je uhajala na lica. Krožila sva okoli mize in drug okoli drugega, zadnja pora mojega telesa pa je utripala v neznanem vznemirjenju....
Ko sva zadela nekaj lukenj - in veeeeeliko skupnih tem za pogovor- , ko sva si razkrila dobršen del svojih življenj in presenečena ugotavljala, kako neverjetno podobna sva si, kako podobni bivši zgodbi imava za seboj, sva se od biljarda "preselila" na drug konec lokala, na udobne naslanjače. In se izgubila...V času, pogovoru, bližini. Tako zelo, da nisva opazila, da so okoli naju postopoma ugasnili vse luči, gostje so odšli in naenkrat je ob nama v zadregi stal varnostnik, ki se je odkašljal, da "khm, saj ne, da naju meče ven, ampak lokal so zaprli." Smeje in presenečena, da je toliko ura, sva odšla proti izhodu.
In se potem po obvozih vozila do mojega avta, ki sva ga pustila pred izhodiščnim lokalom.
Še nekaj časa sva sedela v avtu in se, izgubljena v času in najini bližini, pogovarjala. Poljubila sva se za lahko noč in odpeljala vsak v svojo smer.
Vso pot domov je v meni nekaj pelo in odmevalo. Bila sem do zadnjega kotička polna bližine nekoga, ki sem ga komaj spoznala, a sem ob njem čutila, kot da ga poznam od nekdaj.
Preden sem zaspala, sem poslala 3 sporočila:
"P. je zakon!" - tega najini skupni znanki oz. prijateljici, K., ki je bila tako presenečena ob odkritju dopisovalca.
"Zmenek trajal do pol treh ponoči :) " - tega moji P., ki sem ji oblujubila "update" o poteku zadeve.
In še enega njemu, moji takrat čisto sveži ljubezni. :)
Odveč je verjetno dodati, da nisem tisto noč, kolikor je je ostalo, čisto nič spala. Pravzaprav se mi je zdelo, da spanja nikoli več v življenju ne bom potrebovala. :)

....