Jesenitis in strahovi

V prvih megleno razvelečnih dnevih se me zmeraj loteva nek jesenitis: kombinacija melanholije, nerazumljive tesnobe in žalosti, na drugi strani pa prevzetost nad stoterimi šelestečimi barvami, ki ujete nekje pod tankimi sivimi koprenami komaj čakajo, da zažarijo v redkih sončnih žarkih. In v bližini praznika spomina na mrtve me zmeraj obiskujejo tudi spomini nanje, umrle, izgubljene ali zgolj odšle. Zmeraj drugačni, a vedno (bolj) tisti lepi spomini. Včeraj sem pospravljala svojo nekdanjo sobo, zadnjih nekaj mesecev predvsem odlagališče vseh mogočih stvari. Ki sem jih ob vrnitvi domov bolj odložila tja, nekje čisto globoko, s figo v srcu pa verjela, da je to samo začasno in jih bom kmalu spet selila nazaj. In sem jih res. Selila. Ne sicer nazaj, ampak drugam. A nekaj ostankov stare mene, staro-novega življenja je ostajalo tam. In - priznam - bilo me je strah lotiti se pospravljanja. Strah, da mi bodo spomini zadrgnili zanko okoli grla in okoli srca in odprli s plitvimi šivi zašite rane. Strah, da se bodo zaprla vrata za nekim obdobjem mojega življenja, ki je bilo dolgo edino življenje, ki sem ga poznala. Strah, da bom zaradi tega kar koli pozabila. Da bodo stvari, tisto celotno obdobje, vsa tista ljubezen izgubili pomen in veljavo in vsebino. Da se bom izneverila sama sebi, ko bom pospravila. Da bo vse zdrsnilo preko nevidnega risa pozabe in vsakdanjosti in bodo razglednice le razglednice, zapisi in CD-ji le CD-ji, slike le slike. Ampak...
Ampak včeraj sem prižgala računalnik ter ob spremljavi Malega piščeka in "malega" nečaka delala red. Odkrivala drobnarije, na katere sem že pozabila. Obujala spomine, o katerih dolgo nisem razmišljala. Shranjevala simbole in utrinke vsega lepega za čas, ko se bom vsega resnično spominjala samo s smehjajem na ustnicah, brez solze v očeh, brez strahu, prepustiti preteklost preteklosti in brez slabe vesti uživati v slehernem trenutku življenja. Prešinilo me je, kako podobna so vsa poslavljanja. Kako na začetku konca oz. slovesa čutimo potrebo, da o minulem/izginulem/umrlem govorimo. Ko s pogovori ne dopustimo, da bi kdo (mi sami?) pozabil na pomen tistega, kar je odšlo. Kako se vračamo med slike in spomine, da čutimo prisotnost tistega, česar več ni. Ko je umrl oče, sem velikokrat obiskovala grob, se v mislih pogovarjala z njim, razčiščevala, kar bi morala, dokler je bil živ, in gledala stare slike. Šele zdaj vem, da sem se tako poslavljala. In obenem sestavljala zaključeno podobo, ki je zdaj v mojem srcu in zaradi katere čutim, da mi je blizu, čeprav ga več ni. Da ga imam rada tam, kjer je. In - kar je zame najdragocenejše spoznanje - da ljubezen nič več ne boli. Zelo podobno sem se poslavljala od svoje bivše, velike ljubezni. Se sprehajala po galeriji minulih dni, skupnih doživetij, preizkušenj, smeha, solz, razočaranj in upov...Ter se potiho bala, da bom kak spomin prezrla, spregledala, pozabila ali izgubila.
A počasi in postopoma, brez strahu, da bi izgubila vrednost, ki jo ima zame, prepuščam preteklost preteklosti. Čutim, da nisem ničesar izgubila. Da je vse v meni, del mene. Da lahko brez strahu pospravim vse na svoje mesto, brez strahu zaprem vrata svoje stare sobe in dovolim prahu patine in naraščajočih dni, da odenejo spomine v mehak kokon minulosti, a vendar vse ostane ob/v meni. Kajti brez strahu in sence dvoma vem, da je moje srce neskončna poljana ljubezni in brezmejna reka trdne vere vanjo.
In hvaležna sem, da obstaja nekdo, ki verjame enako. Hvala, sonce. :)

Spomin

Nocoj se spominjam:

ne časa, ki mineva,
in ne poti,
na katerih
njegova zapuščina sameva.

Spominjam se
mavrice neke mladosti,
spominjam se silne ljubezni,
ki ji s prvim dotikom spoznanja
uspelo srce je prebosti.

Spominjam se
jesenskega večera
izpred mnogih let.
Spominjam se fanta in dekleta,

ki v megleno noč sta

izgubila se objeta...

Predana bližini,

usnula v tišini,

v katero le šepet

je dvojine ujet...

Veliko časa minilo

je od tedaj.

On gospod,

ona kmalu gospa bo sedaj.

Po svojih poteh

vsak zase zdaj gresta

in za skrivne si misli

nič več ne povesta.

Neka druga dvojina

tke novo bližino,

nove podobe

in nove spomine.

A v srcu -

ostaja

sled ljubezni,

ki ne mine.

(A.B.)

ps.slika je z neta

Poglavje iz anatomije ...
ali kako spoznati svoje mišice


Do pred nedavnim sem živela v zmotnem prepričanju, da nisem v tako slabi formi. Da sem vsaj približno "fit". Ker nisem ravno sinonim za "kavčo-kromiritis", ker rada migam in ker sem nenazadnje kakšnega pol leta (in še več) nazaj krepko migala, ko sem zagnano in redno napadala Pohorje. Sploh je bilo v nedavni preteklosti eno zanimivo obdboje: ne samo, da sem brez truda (ne pa tudi brez vzroka) drastično hujšala, tudi in navkljub temu sem imela energije v izobilju, nemira v krvi pa toliko, da nisem zdržala doma niti ene ure. Posledično sem bila res skoraj vsak dan na Pohorju ali pa vsaj na kakšnem konkretnem sprehodu. Druga posledica je bilo hujšanje, ki me je skoraj zapeljalo v bolezen, ki sem se ji do takrat bolj kot ne posmehovala - anoreksijo. Bilo je nekaj pomirjujočega, da sem imela vsaj eno področje življenja popolnoma v oblasti - hrano - , poleg tega pa čisto nezrelo in neumno zadovoljstvo, da sem lahko kupila in oblekla praktično vse, kar koli mi je padlo na pamet. Takrat sem bila prototip za preučevanje anatomije - skoraj si mi lahko preštel kosti. Dokler nisem potem pristala na infuziji, ampak to je že druga zgodba.

Kako koli - takrat sem (ironično, kot se ob vsem ostalem sliši), prišla v formo. Z mano na pohode sicer ni hotela nobena prijateljica, ker sem ga preveč "šibala" v breg, ampak počutila sem se sila športno, ko sem lahko neutrudljivo pretekla/prehodila/prekolesarila cele popoldneve. Potem.....Potem je prišla pomlad in zacvetele so poljane in zacvetela sem jaz in forma je šla po gobe..:). Do poletja (pravi čas, ni kaj!) sem dobila nazaj kile, Pohorje sem občudovala bolj od dale in v bolj romantičnem ritmu, sprehodi pa so se bistveno skrajšali po sistemu "od klopce do klopce". Tako smo prišli do točke, ko je treba poskrbeti, da bom vsaj približno v formi, preden se začne "the" podvig letošnje zime - učenje smučanja. In tako sem/sva v torek zvečer pogumno odšla v fitnes. Pogumna sem bila jaz. In kmalu tudi razočarana, ko sem ugotovila, da vse tiste vaje izgledajo enostavno samo, ko jih izvaja kdo, ki ima dejansko kakšno mišico v telesu. Kot npr. vaditeljica fitnesa. Potem ko mi je pokazala vse vaje in bdela nad mano med njihovim izvajanjem, sem od naprave do naprave bolj čutila, kako neverjetno brez moči sem. Še dobro, da je bil fitnes na tričetrt prazen in ni bilo nobenega bilderja/bilderke, ob katerem bi bil moj "uboga, uboga, ubooooooga jaz" pristop še bolj očiten. Za zaključek - in obnavljanje ranjenega ega spričo dejstva, da me je premagala 10-kilogramska utež - sem 20 minut pretekla na tekalni stezi in ugotovila, da vsaj nekaj (še) zmorem. Sicer sem potem vsa tresoča vozila domov in zdaj se 2 dneva regeneriram, preden si bom znova upala tja, ampak se tolažim, da je vsak začetek težak.

Priznam pa, da do včeraj zjutraj nisem niti sanjala, da ima človek toliko mišic, kit, kosti in vsega tistega vmes, kar lahko b.o.l.i.

Tokrat.....

....brez komentarja...

http://www.youtube.com/watch?v=tVV8v2LCHr4

"...vem, da besede bolijo,
sam še bolj, če se ne izgovorijo…"