Dež

Z barvo dežja sva se zlila,

ko čez prag noči sva šla.

Med rosenjem neba umirila

sva krvi šumenje in dreget srca...

Pod napuščem dneva

le poljubov najinih odmev odpeva

vroči strasti, ki jo noč je zrela

dala le zato, da jo bo z jutrom vzela ...

(A.B.)

Plimovanje

V oseki dneva

neslišno izgineva

pogoltni hrup ljudi

in sram luči

počasi izgineva

v toplem zavihku noči...

Dišiš po plimi

v biserni sredini

drobne školjke,

ko na obale mojih bokov

z globokim šumom temnih stokov

bočiš se v spirale vlažnih lokov.

Z gosto slastjo belega morja,

z napeto strastjo rdečega obzorja

razpira zlata se skorja

sladko skodrane kože,

ko valovi v ritmu vesolja.

Le nebo bedi nad nama,

ko v mehki tišini

usnulega oceana

vse bolj in bolj tesno

sva sama ...

(A.B.)

Premalo

je časa za tkanje

svilenih niti bližine,

ki v zavetju mojega naročja

zate snujejo dom

ljubezni in miline.

Preveč

je praznega prostora,

ko brez najine dvojine

spremlja le želja me po tebi

kakor sladko-grenka mora.

Premalo

eno je življenje s tabo.

Če sto bi jih lahko živela,

še zmeraj ne bi bilo dovolj,

da v njih bi zate in s teboj

vse sanje, želje in ljubezni

vse odtenke izživela.

(A.B.)

Povezovanje pik... ...

ali po dooooooolgem času sem spet tukaj. Če me je slučajno kdo pogrešal. :))

In vmes? Nisem evakuirala na Mars (čeprav priznam, da me je mikalo). Nisem zadela na loteriji in zaživela nesramno razsipnega življenja (čeprav ne bi bilo slabo). Tudi nisem odšla odkrivat posmrtnih razsežnosti našega bivanja (čeprav ni veliko manjkalo). In tudi meni ljubemu zapravljanju prostega časa - branju in pisanju (blogov) - se nisem izneverila.

Vmes ... Vmes se je pisala, brisala in dokončno izpisala zgodba vseh zgodb. Zgodba o ljubezni, približevanju, oddaljevanju, odhajanju, razhajanju in dokončnem slovesu. Ki je hkrati zgodba o novem začetku. Vsak sleherni hip minulega življenja je zdrknil na svoje mesto v mozaiku mojega časa in me izdolbel v novo osebo. Še zmeraj - in bolj kot kadar koli prej - verjamem, da je vse del nedoumljivega vzorca življenja, ki ga vsakdo izmed nas po svoje bogati in po svoje razbira. In bolj kot kadar koli prej verjamem v edino religijo, ki brez oltarjev in malikov daje smisel našemu življenju. Ljubezen. :))

Nezadržno kot jutro se prevesi v dan,
kot veter, ki tesno oblak objame,
kot romar, ki neomajno je prerokbi vdan,
srca se polasti ljubezen, kadar nas prevzame.

In ko v sipkem teku ur in let
votlijo nas skrbi in plaši obet osame,
ko nam čas vrisuje vedno globljo sled,
njen topli je dotik edini, ki pezo bolečin odvzame.
(A.B.)