Bolujem....

saj ne zares...sam tole polušam v ozadju...dobro staro (niti slučajno ne v slabšalnem smislu) Josipo...njen glas mi vedno povzroča srh in kurjo kožo...dragi, o kad bi znao ti...dragi, što kriju moje misli...koliko puta već, ne rekavši ni riječ, ja napustila sam te...i ostavila sve to iza sebe..al sam samo tako odlučna i hrabra u mislima...kolikokrat sem si vrtela to pesem kaki dve leti nazaj!!...unbelivable!...še bolj je unbelivable, koliko se je od takrat spremenilo..saj ne, da je danes kak poseben dan za patetiko ali podobno (čeprav v različnih jakostnih variacijah dežuje že 5. dan, kar je idealna predipozicija, da človek postane melanholičen, patetičen in v najboljšem primeru depresiven), ampak prejle sem brskala po računalniku in po predalih, pa spet po računalniku in predalih ter naletela na kup nekih stvari, na katere sem že pozabila...oz. sem jih enostavno odmislila...pisma, ki jih (hvalabogu za to!) nisem odposlala..pesmi, ki sem jih (in jih nisem) objavila...slike, ki ostanejo zahvaljujoč sodobni elektronski tehniki nespremenjene...in čeprav so po čudežnem "klik-klik" vse meni ljube stvari takoj na dosegu roke, so mi (staromodni meni) bolj všeč dobri stari na papir preliti občutki, vtisi in trenutki...všeč mi je po dolem času vzeti v roke star in s patino obtežen papir, na katerem se vidijo sledi mojih posušenih solz, zeleni madež od trave, na kateri sem sedela, ko sem nekaj pisala..zadnjič sem recimo našla pismo, ki mi ga je pred (khm! kolk smo že stari!) malo manj kot 20 leti na morje pisala takratna in tudi zdajšnja najboljša prijateljica...ko sem ji ga pokazala, napisanega z njeno zakratno okorno otroško pisavo (komaj smo se naučili pisanih črk), sva obe kar padli nazaj v tisti otroški čas...in spominom ni bilo konca...apropos starost: ko pišejo "moji" učenci življenjepis in slišim letnice rojstva 1991 ali 1992 (!!!) se zavem, da res več nisem ravno rosno mlada...pa pustimo zdaj to...:)...
spomini torej...najbolj sveži so tisti z letošnjega dopusta...prvega popotniškega..previdno tipajočega in precej načrtovanega, kar se je sicer izkazalo za manj avanturistično, a ob obvestilu o na podzemni podtaknjeni bombi ni niti najmanj manjkalo adrenalina...in čeprav me je v kriznih trenutkih obhajala ena sama misel ("hočem dooooooooooomov!" - katera pa druga :)), je celoten vtis zelo pozitiven...moram urediti vtise in zapise s popotovanja in jih spraviti nekam na računalnik...bila sem namreč celo toliko disciplinirana, da sem vseh 18 dni pisala o najinih dogodivščinah...najbolj me je zabavala peripetija v predmestju Pariza, ko sem po celodnevni vožnji in več kot 800 prevoženih kilometrih ter ne-vem-koliko obvozih na smrt utrujena, lačna in zaspana samozavestno odkorakala v hotel in (sicer simpatičnemu in - hmmm, recimo greha vrednemu ;)) receptorju namesto "parlez-vous" s svojim šarmantim glasom dahnila "voulez-vous?"...in je možaka skoraj kap, mene pa tudi, ko se mi je zasvitalo, kaj sem mu ponudila...smeh je tako podrl vse jezikovne bariere in gospod je bil vse skozi zelo prijazen..:))...vse naslednje dneve bivanja tam me je potem (v hecu ali pa v lažnem upanju) spraševal, če "želim" še kaj....:))))

v sinjem zrklu časa
valovi ljubezen...
kot tihi val odnaša
vse slabo
in na bregove svoje struge
odlaga zlati prah neskončnosti....
(pesmica by moja malenkost, datirana nekaj časa nazaj... - če smo že ravno pri spominih)

Kdo mi je sunil teden?

zjutraj me je kot običajno notranja ura zbudila sama od sebe, čeprav ji nisem bila za to niti najmanj hvaležna...ko sem ob poslušanju tihega deževnega škrabljanja po oknu nad seboj poskušala ujeti še nekaj trenutkov spanja, me je od tega nadvse prijazno in zelo od blizu odvrnil komar...njegov "bzzzzzz" okoli ušes me je dokončno prebudil in tako sem nejevoljno budna razmišljala o zgornjem retoričnem vprašanju...kam je izginil moj teden?!...
pa gremo lepo po vrsti...
prejšnja sobota - dan, nemenjen čiščenju stanovanja, pripravam na ponedeljek, sprehodu po soseski, ki mi ni več nova, a je še vseeno nisem zares začutila kot "svojo"....
nedelja - izpolnitev želje/obljube...namreč mamine želje, da gre na Brezje...in smo šli: mama, njena sestra, Bojč in jaz...romarska pot?...nič nimam proti vernikom, Cerkvi in oblikam takšne ali drugačne religiozne pripadnosti/prepričanja...in ko tako poslušam mamo in teto (obe že gospe krepko v letih), ju na nek način prav občudujem...no, to je mogoče premočna beeda, a vendar se mi zdi neverjetno, kako nekateri verjamejo...kako to potrebujejo, da lahko preživijo...in ju razumem - odraščali sta med vojno in po njej, deloma siroti in je bila "božja beseda" edina tolažba, ki sta ju poznali...ko pa sem na Brezju videla toliko mladih, ki so hodili okoli cerkve s sklenjenimi rokami in povešenimi glavami, sem se malce zamislila...koliko ti mladi zares verjamejo "božjim" naukom?...koliko so sploh kritični do cerkve kot institucije?...zakaj tako zelo potrebujejo blagolov z neba/od župnika, da dobi njihovo življenje smisel?...ga res ne morejo najti drugače?...kakor koli - obe babici sva pustila pri maši, sama pa jo mahnila proti Bledu in naprej Bohinju....med vožnjo sva se pogovarjala o tem, katera slovenka pokrajina nama je najbolj všeč...in če pustimo lokalpatriotizem ob strani, je Gorenjska blizu vrha lestvice najlepših...
Bled - kot običajno gneča....in še enkrat gneča...zato sva preskočila idejo, da bi odšla do "najinega" kotička in se raje odpravila proti Bohinju, upajoč, da je tam manj ljudi...in res jih je bilo...:)...pravzaprav je bilo mirno in nekako mistično lepo z meglicami, ki so se dvigale nad gorami v ozadju (škoda, da so bile, ker se večina vrhov sploh ni videla)...po sprehodu okoli jezera pade trden sklep: naslednji podvig: Triglav...sama nad seboj sem razočarana, da še nisem bila na njem..ne zato, ker bi kot zgledna Slovenčica morala biti, ampak preprosto zato, ker v hoji v gore uživam, a si obenem ne vzamem dovolj časa, da bi to čim večkrat izvedla...
ponedeljek, torek, sreda - običajni delavni dnevi...v kolikor je usklajevanje urnikov, organiziranje vožnje v službo in nazaj, "krotitev" še kar počitniško razpoložene mladeži in prijateljsko nadomeščanje običajno...vmes še renoviranje oken pri mami, kuhanje "obilne grške" (beri: slovenske, a definitivno obilne) pojedine za prijatelje, ki pa jih na koncu ni bilo (tako je to, ko ima človek družino in se mora ravnati po potrebah in muhah otročkov)...smrk in veliko razočaranje - najraje bi vse skupaj vrgla v smeti...ampak na koncu sem ugotovila, da bi bilo mojega triurnega truda vseeno škoda in sem na kosilo povabila v. d. tasta in taščo...nič nista imela proti...:)
četrtek - obletnica naše šole...športni dan...jupi, ni pouka!...jupi za otroke in za učitelje...ob takih dnevih, ko so vsi nasmejani, dobre volje, ko te pozdravljajo že od daleč, s(m)o vsi na hece in se čuti, da smo eni drugim naklonjeni, vem, da sem se odločila prav z izbiro službe...(čeprav jutri po 2. uri ne bom več tako prepričana o tem)...ampak sem še v fazi brušenja in preizkušanja....učim se sama, ko učim njih...kar pa tudi ni slabo...
četrtek popoldan - najprej sprehod po polju sončnic....hmmmmm - ni lepšega kot so vsa ta drobcena sončeca, ki mežikajo v pravo sonce in se obračajo za njim....potem - home alone!....prav uživam, ko sem nekaj uric čisto sama... počutim se prav uživaško, ko pridem domov, si "naštimam" musko in se prepustim mislim, ki potem oživijo na papirju...in prav to sem počela v četrtek - pustila mislim, da so spet oživele...izpolnila obljubo sami sebi in napisala zgodbo na temo, ki je bila letos naslov Oninega natečaja...ki sem ga izpustila/zamudila, ker nisem hotela vrtati tam, kjer je še bolelo...hrepenje...je bila tema natečaja...in se je (končno) rodila moja zgodba nanjo...
petek - dan, ko imam samo 2 uri pouka!...če ni ob takih dnevih the best biti učiteljica!...:))
sobota - spet dan za renoviranje pri mami....ves dan strganje tapet, "štemanje" zidov, čiščenje, "gipsanje" itd....zvečer mravljinci v rokah, ampak neverjetno dober občutek, da sem naredila nekaj dobrega...zvečer še mimogrede vklopim TV in ujamem (skozi meglo in sneženje, ker je slika naravnost katastrofična - tako je, če je človek doma tam, kjer je signal slab) zadnje vzdihljaje izbora za miss Slovenije...kot vidim, nisem veliko zamudila...in mogoče je posledica utrujenosti ali pa tega, da drugače razmišljam kot pred časom, ampak samo sebe zalotim, da se mi vse skupaj zazdi samo (neokusen) že nič kolikokrat viden šov...displej nečimrnosti, subjektivnih sodb o lepoti in prizadevanj biti všečna...prav o tem sem razmišlajla - ves (tudi moj) trud, da smo lepe, privlačne, seksi, bolj ali manj vizualno "popolne", vse samo zato, da smo drugim (moškim) všečne...ampak - kot je bilo pred časom v tisti reklami - "kdo (za hudiča!) mi potavlja merila?"..and the answer is: nihče (več)...:)
danes - poležavanje s knjigo kljub zgodnjemu prebujanju...pravzaprav dober občutek ob minulem tednu...edina obljuba, ki je nisem izpolnila ta teden, je bila obisk mojih P&P...ne ene ne druge nisem videla že (pre)dolgo...in obe že pogrešam...ta teden je to obljuba št. 1...:)
here we go...:)

Tole me spominja na dobre stare šolske čase, ko je vame strmel prazen list papirja in sem natanko vedela, kaj bi rada povedala in celo, kako mora zveneti, niti približno pa se mi ni sanjalo, po kakšni čarobni formuli naj to dosežem...nekako takole se počutim zdaj in niti nekajletno amatersko kracanje raznih umotovorov mi sedaj prav nič ne pomaga...kar koli napišem, kakor koli zadevo olepšam, okrasim ali zapletem, že v naslednjem hipu bo "old news"...že prebrana zgodba in že obdelan način...

zakaj torej še en blog v skorajšnji poplavi tovrstnega izražanja?...najprej zakaj ne: ne, ker je - kot sem slišala - "fancy"..ne, ker ga ima sosedova Micka (nimam sosede Micke; pravzaprav blizu nobenega soseda, ki bi imel računalnik, ampak to je že druga zgodba)...niti ne zato, ker sem (pretiran) ekshibicionist...čeprav do določene meje očitno sem, ker želim del sebe "razgaliti" na ta način...
zakaj torej?...recimo, da zato, ker je ravno prav oddaljen in blizu hkrati, da človeku daje slutiti stik in bližino drugih ljudi, obenem pa le-teh ne pusti preblizu....varno oddaljena bližina...pa tudi zato, ker je tale zadeva padla v moj vizir ravno v času, ko sem razmišljala o "ustanovitvi" svojega internetnega dnevnika....ja, ja - saj vem, kako tole zveni - še nekdo več, ki ne zna biti izviren drugače kot tako, da si "sposodi" tujo idejo...a sposojena je in bo le oblika (dokler ne pogruntam, kako se le-ta spremeni)...misli in razmišljanja in vse, kar bo tule, bo pa moje...razlog številka dve: stvar je imenitno kompatibilna s količinami "mojega" časa...mojega v narekovajih, ker čas zares ni nikoli naš, ampak si ga zmeraj le sposodimo, ukrademo, ali prislužimo iz rok Usode...skratka: imam ga očitno dovolj, da ga zapravljam s takšnimi zadevami, a hkrati premalo za vse zadeve, ki me vlečejo vsaka na svojo stran...kar je verjetno spet paradoks, a tudi to je že druga zgodba..razlog številka tri: radovednost...igra...z besedami...žongliranje z mislimi...tek za nikoli do konca odvito n