Ena najbolj gotovih stvari naših življenj je - poleg negotovosti same - čas. Vsi smo od njega odvisni, vse nas določa, vsi se ga zavedamo in vsem se nam zdi, da ga imamo še neskončno mnogo na voljo. In četudi se zavedamo, kako mineva in bi ga radi ustavili ali vsaj umirili njegov tek, smo nemočni. Kar je po svoje dobro, kajti s časom in skozi čas se ne samo brusimo, ampak tudi čistimo in bogatimo. Malo po malo čas odnaša vse, kar je v naših usodah slabega - slabe spomine, slaba doživetja, izbire, odločitve, izkušnje in vse bolečine; ne odnese jih v pozabo, ampak na bregove reke kontemplacije, ob kateri se brez bolečin in strahov lahko sprehajamo kot skozi galerijo lastne usode, ne da bi ta imela več moč, da nas prizadene...
Konec aprila je minilo 8 let, odkar je umrl moj oče. In zanimivo je, da je malo po malo, v letih po njegovi smrti res prišla neke vrste katarza - tudi zame, kot je (tako pač verjamem) prišla za njegovo dušo. Odpuščanje za vse, kar je, in še bolj za vse, česar ni naredil. Ko nekomu zares odpustiš in si se pripravljen odpovedati jezi, se osvobodiš. Potem te z dotično osebo ne veže več ne jeza ne sovraštvo ne zamere in ta oseba izgubi sleherno moč nad tabo. Zato je ta korak tako pomemben. Šele zdaj ga razumem. In nima veliko opraviti z velikodušnostjo ali s plemenitostjo ali z altruizmom, čeprav je dober občutek, ko človek velikodušno izjavi, da je komu kaj odpustil. A dokler so to le besede, so brezpredmetne in tisti pogrešani občutek spokojnosti v duši se od nikoder ne pojavi. Šele ko zares in v celoti lahko sprejmeš, da je nekdo počel napake, ranil, prizadejal bolečino; ko dojameš, da taki ljudje
večinoma delujejo iz svoje lastne notranje praznine in bolečine, lahko to bolečino izpustiš. Vrneš jo kot nepotrebno darilo in si dovoliš sprejeti le tisto, kar je (bilo) zate dobro. Zakaj vse te misli o času in odpuščanju?
Oni dan sem "pospravljala" svoj računalnik. Ki ni bil samo moj, saj je nekdo vdiral vanj (ampak to je že druga zgodba). Našla sem svoje stare zapise. Razmišljanja. Dnevnike. In samo sebe presenetila. Zaradi bede in žalosti, ki sem ju že premagala. Zaradi večnih občutkov nezadostnosti, zgrešenosti in odvečnosti, ki so me - odkar pomnim - hromili in delali nesrečno, če ne že klinično depresivno. Zaradi družinskih razmer, ki so me (oz. nas vse) morile in zaradi dvomov o smislu prav vsega. In sredi vseh teh zapisov je seveda velik del namenjen
bivšemu. Ki je pustil v mojem življenju drugačen pečat, kot sem ga jaz v njegovem. Ki ostaja v mojih mislih na mestu, na kakršnem jaz verjetno nisem (nikoli bila). Upravičeno? Mogoče? Verjetno? Gotovo? Pa noben od odgovorov pravzaprav ni (več) pomemben. Ker sem v zadnjih 6 letih naučila odpuščati tudi
sebi. Nisem popolna. Sem le
človek, ki dela in ima napake. Sem zmotljiva, a nikoli preračunljiva. Prizadenem, a ne namenoma. Dajem, kar zmorem, četudi včasih to ni dovolj. Znam zamolčati stvari, da koga ne bi prizadela (čeprav je včasih to posledica molka). In vse priznam. Priznam, da sem takšna, kot sem. In če kdo tega ne more sprejeti, mi je za to osebo žal, vendar sem se naučila in sklenila, da nikogar več ne prepričujem v nasprotno. Znam se opravičiti. Popraviti in nadoknaditi. Svoje napake in pomanjkljivosti skušam odpraviti/popraviti, za svoje največje "grehe" pa sem se spokorila več kot dovolj. In zato se učim sprotnega odpuščanja sami sebi. Zato si spet upam izraziti, ubesediti svoje misli. Ker izvirajo iz točke vpogleda. Sem, kakršna sem - daleč od popolnosti, a se trudim videti in iskati slednjo tako v sebi kot izven sebe. Ne želim in ne potrebujem (več) niti potrditve niti odveze....
Čas. Tisto najbolj navdušujoče je, kako zvito teče in kako prefinjeno nas uči temeljnih spoznanj o življenju. Kako nam zmeraj nekaj daje in nekaj jemlje. In kako z njegovo pomočjo zorimo, se učimo in smo vedno bližji sami sebi in svojemu bistvu. Njegovo največje darilo ni pozaba; je zrenje na našo lastno usodo skozi lečo minljivosti in kopreno relativnosti. Je brušenje robov, ki čez čas ne bolijo več, ampak le varujejo našo pot, da ne zdrsne onstran....
