četrtek, julij 12, 2018

Tisto nekaj

Oni dan sem obsedela pred računalniškim zaslonom z neprijetnim občutkom. Najprej cmok v grlu, potem je pospešilo srce, nato tiščanje v želodcu. Občutki, ki jih do nedavna nisem poznala. Ozirom jih prepoznala. Sporočila moje duše, ki moja čustva vse bolj mojstrsko spreminjajo v fizične občutke in mi dajejo vedeti, kdaj nisem v sozvočju s seboj. Na koncu sem od računalnika vstala s težo nevidnega bremena na ramenih, ki bi ga lahko (če bi bila v fizični obliki) le s težavo dvignila in umaknila ter razbremenila hrbet. Čutila sem, da imam na ramenih skoraj otipljivo breme. Razlog? Tisti prej opisani opomin duše, da nisem v sozvočju. Da sem se utišala. Mogoče izgubila. Pozabila. Pozabila sem se spomniti, kdo sem. Nekje po poti let (je to "odraščanje"? Rutina? Komoditeta? Resignacija ob spoznanju minljivosti vsega in vseh ter lastne neznantosti?) sem pozabila nase. Na svoj glas. Na to, da je nekoč, pred časom, obstajalo celo prostranstvo misli, idej in besed, ki so včasih spale, drugič vrele iz mene, a bile so vedno in zmeraj tukaj, ob meni. Kot dokaz, da sem. Kot odraz tega, kar razmišljam. Da razmišljam. Da s svojimi mislimi dodajam tisto nekaj neznatnega, kar mogoče komu kdaj polepša dan ali mu da vedeti, da ni sam.
V času, ko je moj spletni "jaz" spal, moj dejanski jaz seveda ni. Postal je žena. Mama. V veliko pogledih drugačen človek, kot sem bila pred 10, 20 ali več leti. A nekaj ostaja isto. Tisto pod vsemi vlogami, maskami, obveznostmi; pod kopico spoznanj in kljub gomili razočaranj. Tisto, kar me je oni dan pritisnilo k tlom, da sem težko zadihala in mi je bilo melo nerodno pred samo seboj. Tisto nekaj, kar verjamem spi v vsakem izmed nas, a vsak to drugače poimenuje. Duša? Ego? Prvinski jaz? Tisto nekaj, ker presega koordinate vidnega, predvidljivega in pričakovanega. Kar nas dela več, kot seštevek zadolžitev, vlog in obveznosti, ki jih imamo ter opravljamo. Kar koli že to je in kakor koli že to imenujemo, spet je tukaj. Ob meni in z mano. In tokrat bom bolj skrbna, da ne izgine.




ponedeljek, maj 12, 2014

Račun za srečo

Pred nedavnim sem si vzela nekaj minutk za pogovor o sebi. Ne samogovor, ampak pravi pogovor, ne le mimobežno, prizanesljivo preigravanje z vsakdanjimi frazami, s katerimi tako radi prikrijemo svoje resnične občutke, tegobe in včasih celo veselja ter zadovoljstva. Tako pa me je nekaj ustavilo, da sem spregovorila malo več kot običajno in naletela na misel, ki me je nagovorila šele kasneje, v tišini večera.

petek, maj 02, 2014

Ena o času

Ena najbolj gotovih stvari naših življenj je  - poleg negotovosti same - čas. Vsi smo od njega odvisni, vse nas določa, vsi se ga zavedamo in vsem se nam zdi, da ga imamo še neskončno mnogo na voljo. In četudi se zavedamo, kako mineva in bi ga radi ustavili ali vsaj umirili njegov tek, smo nemočni. Kar je po svoje dobro, kajti s časom in skozi čas se ne samo brusimo, ampak tudi čistimo in bogatimo. Malo po malo čas odnaša vse, kar je v naših usodah slabega - slabe spomine, slaba doživetja, izbire, odločitve, izkušnje in vse bolečine; ne odnese jih v pozabo, ampak na bregove reke kontemplacije, ob kateri se brez bolečin in strahov lahko sprehajamo kot skozi galerijo lastne usode, ne da bi ta imela več moč, da nas prizadene...
Konec aprila je minilo 8 let, odkar je umrl moj oče. In zanimivo je, da je malo po malo, v letih po njegovi smrti res prišla neke vrste katarza - tudi zame, kot je (tako pač verjamem) prišla za njegovo dušo. Odpuščanje za vse, kar je, in še bolj za vse, česar ni naredil. Ko nekomu zares odpustiš in si se pripravljen odpovedati jezi, se osvobodiš. Potem te z dotično osebo ne veže več ne jeza ne sovraštvo ne zamere in ta oseba izgubi sleherno moč nad tabo. Zato je ta korak tako pomemben. Šele zdaj ga razumem. In nima veliko opraviti z velikodušnostjo ali s plemenitostjo ali z altruizmom, čeprav je dober občutek, ko človek velikodušno izjavi, da je komu kaj odpustil. A dokler so to le besede, so brezpredmetne in tisti pogrešani občutek spokojnosti v duši se od nikoder ne pojavi. Šele ko zares in v celoti lahko sprejmeš, da je nekdo počel napake, ranil, prizadejal bolečino; ko dojameš, da taki ljudje večinoma delujejo iz svoje lastne notranje praznine in bolečine, lahko to bolečino izpustiš. Vrneš jo kot nepotrebno darilo in si dovoliš sprejeti le tisto, kar je (bilo) zate dobro. Zakaj vse te misli o času in odpuščanju?
Oni dan sem "pospravljala" svoj računalnik. Ki ni bil samo moj, saj je nekdo vdiral vanj (ampak to je že druga zgodba). Našla sem svoje stare zapise. Razmišljanja. Dnevnike. In samo sebe presenetila. Zaradi bede in žalosti, ki sem ju že premagala. Zaradi večnih občutkov nezadostnosti, zgrešenosti in odvečnosti, ki  so me - odkar pomnim - hromili in delali nesrečno, če ne že klinično depresivno. Zaradi družinskih razmer, ki so me (oz. nas vse) morile in zaradi dvomov o smislu prav vsega. In sredi vseh teh zapisov je seveda velik del namenjen bivšemu. Ki je pustil v mojem življenju drugačen pečat, kot sem ga jaz v njegovem. Ki ostaja v mojih mislih na mestu, na kakršnem jaz verjetno nisem (nikoli bila). Upravičeno? Mogoče? Verjetno? Gotovo? Pa noben od odgovorov pravzaprav ni (več) pomemben. Ker sem v  zadnjih 6 letih naučila odpuščati tudi sebi. Nisem popolna. Sem le človek, ki dela in ima napake. Sem zmotljiva, a nikoli preračunljiva. Prizadenem, a ne namenoma. Dajem, kar zmorem, četudi včasih to ni dovolj. Znam zamolčati stvari, da koga ne bi prizadela (čeprav je včasih to posledica molka). In vse priznam. Priznam, da sem takšna, kot sem. In če kdo tega ne more sprejeti, mi je za to osebo žal, vendar sem se naučila in sklenila, da nikogar več ne prepričujem v nasprotno. Znam se opravičiti. Popraviti in nadoknaditi. Svoje napake in pomanjkljivosti skušam odpraviti/popraviti, za svoje največje "grehe" pa sem se spokorila več kot dovolj. In zato se učim sprotnega odpuščanja sami sebi. Zato si spet upam izraziti, ubesediti svoje misli. Ker izvirajo iz točke vpogleda. Sem, kakršna sem - daleč od popolnosti, a se trudim videti in iskati slednjo tako v sebi kot izven sebe. Ne želim in ne potrebujem (več) niti potrditve niti odveze....

Čas. Tisto najbolj navdušujoče je, kako zvito teče in kako prefinjeno nas uči temeljnih spoznanj o življenju. Kako nam zmeraj nekaj daje in nekaj jemlje. In kako z njegovo pomočjo zorimo, se učimo in smo vedno bližji sami sebi in svojemu bistvu. Njegovo največje darilo ni pozaba; je zrenje na našo lastno usodo skozi lečo minljivosti in kopreno relativnosti. Je brušenje robov, ki čez čas ne bolijo več, ampak le varujejo našo pot, da ne zdrsne onstran....