Srce v ledeni pesti

Slej ko prej se z njo srečamo vsi. Zmeraj nas preseneti, čeprav vemo, da obstaja. Da je življenjsko dejstvo, tako kot rojstvo, smrt, ljubezen in vsi odtenki vmes. A ko bolezen zadene nekoga tistih, ki jih imamo radi, se odlomi košček našega miniaturnega vesolja in pade nekam v neskončni temni nič, od koder odmevajo le skrbi, bolečina in strah...
Lani sem absolvirala eno izmed lekcij o otroško-starševski ljubezni. In niti v najbolj črnih sanjah si nisem predstavljala, da bom tako hitro tako zelo v skrbeh za mamo. V minulih dneh, ko sem bila pri njej in ji pomagala, sem razmišljala o tem, kako hitro se večni krog skrbi, ljubezni in dajanja dopolni in - izpolni. Kako hitro se znajdemo v vlogi skrbnika svojih staršev. In kako začutimo skrbi, ki jo lahko dotlej samo slutimo - skrb za tiste, ki so nam najbljižji. Ki so del nas samih. Otroci. Ljubljeni. Starši. Zanje bi žrtvovali vse. Naredili vse. A ironično je edino, česar ne moremo narediti - pa bi prav to včasih radi - prevzeti njihovo bolečino nase. V trenutkih, ko je v stiski kdo od nam ljubih je včasih težko verjeti v smiselnost vsega. V smisel življenja. V ljubezen, ki vedno tudi boli in rani. V Boga. A vseeno vejramem. Da se bo vse dobro izteklo. Mora se. Ker nisem pripravljena na še eno izgubo (kot da kdaj bom....).