Panika ali kriza pred-srednjih let

Priznam. Sinoči me je sredi noči naenkrat obiskala. Brez vnaprejšnjega opozorila, brez najave, brez očitnega razloga. Panika. Panika, ker se poslavljam od 20-tke v mojem emšu. Panika, ker se mi zdi (le zdi ali je res tako?), da nisem v žiljenju še prav ničesar pametnega naredila. Panika, da še vedno pri bogu včasih ne vem, kdo pravzaprav sem. Da še zmeraj čutim spone bolečin, nerazčiščenih in neogovorjenih vpašanj ter lastne majhnosti in nepomembnosti. Da se včasih (interval znova narašča) znajdem sama s seboj v najbolj oddaljeni, temačni, hladni in prazni pokrajini na svetu - v svoji duši. Ki včasih še zmeraj hoče stran. Stran od tod. Ki bega tja, od koder ni vrnitve. Kjer ni bolečine. Se otepa življenja. Se ga boji. A ga obenem izziva. Se igra s smrtjo, kocka z ljubeznijo in ždi pod razparanim pregirnjalom nevidnosti...
Sem torej do sedaj naredila dovolj? Sem začrtala obrise svojega življenja za naslednjih xy-let vnaprej? Se bom nekega dne prebudila tako, kot se je moj oče, in ob spoznanju, da je življenje šlo mimo mene, enostavno resignirala in vdano želela smrti? Sem izgubljen primerek, če me določene zadeve še vedno begajo? Če še nimam otrok, čeprav jih od žensk v mojih letih pričakujejo? Če še nimam magisterija in pogodbe za nedoločen čas ter moža in vikenda ob morju? Če včasih iz dneva v dan vem manj namesto več? In če včasih dvomim v vse in vsakogar, še zlasti vase?
Sem patetična?
Verjetno.
Mogoče....


A nočnim razmišljanjem navkljub me je zjutraj celo prebudilo sonce - ne le tisto na nebu, ampak tudi tisto v meni. Sicer je bilo bolj šibko, a bilo je. In potem je tudi dan - kljub nočnim monologom - stekel po sončevih kolesnicah. Panika se umirja in namesto vseh drugih želja ali ciljev, ki jih ljudje dajemo sebi ali drugim ob "prelomnih" trenutkih, imam le eno. Željo, načelo, cilj. Živeti. Brez ampak in če. Živeti.

ps: in letošnje najboljše darilo za rojstni dan? Sem si poklonila sama: avto! :) ("stara" klinčeva gara, ki mi je grenila življenje in praznila denarnico, odkar sem jo pred pol leta kupila, je k sreči prodana. In btw sem z njo "pridelala" več kot 5000 eurov izgube, ain't that great?!) Sicer brez pomoči ni šlo (hvala še enkrat), a vseeno se počutim prav "frajersko", da sem si za rojstni dan kupila avto. Kaj neki sledi drugo leto? Jahta? :)))