Ljudomrzniki

Posebna kategorija ljudi, ki niso zadovoljni z ničemer in nikomer. Posebej ne s seboj in z lastnim življenjem. Ker je le-to do njih krivično. In grdo. In jih kaznuje s hudimi boleznimi in rahlo hipohondrimi simptomi. A jih je treba vzeti sila resno. Ker ljudomrznik ima čas, da se posluša. Posluša natančno in pozorno. Zato ve, da je bolan. Bolj bolan od sosedovega Alojza ali bivše sodelavke Jožefe, ki pa si je itak sama kriva, kaj pa kar naprej dela. Ker če drugega ne, svojih diagnoz si ljudomrznik ne pusti vzeti. Ker ga je življenje kar naprej teplo. In ga še tepe. Dokaz česar je odostnost pravih prijateljev. Hobijev. Ustvarjalnosti. Družine. In sreče. V katero ljudomrznik ne verjame.

Običajno so to drobne pojave, večina časa navzven neopazne. Izdaja jih rahlo zgrbljena drža in večna guba nezadovolj(en)nosti med sršečimi očmi. Ljudomrznik je najbolj srečen med svojimi štirimi stenami, ki so nekakšni vzvišeni okopi, izza katerih varno in z veseljem opazuje ljudi pod seboj in vanje strelja svoje strupene puščice. Ki si jih v miru pripravlja v času, ko nima pametnejšega dela, kot je kovati povračilne ukrepe. Ker ga je nekdo nekoč izkoristil ali mu storil krivico. Za ljudomrznika je velika večina ljudi pod njim, intelektualno in moralno inferiorna njegovim nazorom. Ali pa zgolj nimajo pojma. O ničemer. Za razliko od njega, ki ve vse. Ki se ne moti. Ne popušča. Ne priznava kompromisov. Ker ima vedno prav in le čaka na trenutek, da bo to vsem dokazal. Za ljudomrznika je velika večina ljudi pokvarjenih. Dvoličnih. Tako ali drugače škodljivih ali vsaj neprimernih. Neprimernih je lahko več stvari: od frizure, avta, rož, ki jih ljudje (n)imajo na balkonu, mačke, ki ne upoštevajo meja, do nevzgojenih otrok, ki na cesti pač ne znajo pozdravljati ali zgolj načina, kako človek diha. Ljudomrzniki sodijo vse skozi svojo prizmo dojemanja sveta: oni sami najbolje vedo, kako funkcionirajo ljudje, kako pokvarjeni so pravzaprav in kako se venomer sprenevedajo. Ljudomrznik ve, da ga vsi obirajo in da ga nihče ne mara, ker tudi sam ne počne nič drugega – opazuje slabosti drugih, jih močno kritizira in uživa v obrekovanju in prežanju na napake sovražnikov. Kajti to počasi postanejo vsi v ožji in širši okolici: ljudomrznik počasi začenja verjeti, da se vsi norčujejo iz njega; da mu vsi želijo slabo; da ga vsi želijo oškodovati in da se za njegovim hrbtom zagotovo norčujejo iz njega. Seveda ima ljudomrznik nekaj izbrancev, s katerimi deli svoje – včasih celo sila poduhovljene, zmeraj pa parvičniške – nazore. To niso nujno drugi ljudomrzniki; lahko so naivne duše, ki sprva verjamemo tarnanju stare (mlade) sitnobe. Ki mislijo, da mu svet res dela krivico in ne opazi dobrega v njem. Zato si vzamejo čas in prisluhnejo izpovedim. Potem pa se čudijo... Čudijo... In še enkrat čudijo. Temu, koliko ljudomrznik ve o ljudeh, ki so mu najbolj zoprni. Ki izstopajo iz sivine ostalih, povrpečno osovraženih ovčic. S katerimi običajno nima stikov. Le prekleto na živce mu gredo. Ker so (iz perpsektive ne-ljudomrznika) tako nenormalno normalni. Ker živijo svoje življenje. Ker se brigajo zase. So nasmejani in pozitivni. In nezaslišano – imajo radi družbo drugih ljudi. Se pogovarjajo z družino in s prijatelji, ne zgolj s kozmičnimi silami, z drevesi, živalmi in vesoljem. Bentijo, ko so tečni, jočejo, ko so žalostni in se smejijo, kadar so veseli. Ne bežijo pred ljudmi in se jih ne otepajo z nevidnimi muholovci (kot to počno ljudomrznik) ter se potem čudijo, zakaj nikomur ni mar zanje.

In seveda je tu še občinstvo: to je druga vrsta izbrancev, pred katerimi ljudomrznik nastopa s svojo podobo uglajenca. Ljudje, do katerih je vljuden, zadržano prijazen in skromno zabaven. Ne preveč, ker njega življenje vendar tepe in na tem pač ni nič veselje/smeh zbujajočega. Te ljudi ima ljudomrznik namesto ogledala: pogleda se vanje in zdi se mu, da mu vračajo pozitivno podobo njega samega. Govorijo mu, da je dober, da njegova osamljenost ni njegova krivda in da je pravzaprav čisto v redu oseba, ki so ga zlobneži in primitivci po kruti igri usode izobčili iz svoje srede. Paradoksalno so nekateri ljudomrzniki veliki ljubitelji narave. Lepih rožic. Čistih voda. Mogočnih in modrih dreves. Poduhovljenih naukov. Ki se jih seveda držijo in jih z veseljem delijo. Tudi tistim, ki si jih pravzaprav ne želijo slišati.

Ljudomrzniki me včasih zabavajo s svojo nezmožnostjo preseči meje svoje ozkoglednosti in prestopiti ograje svoje krčevite pravičniške jeze. V glavnem pa se mi smilijo. Ker so pod vso svojo togoto, jezo, hudobijo in zamerljivostjo sami, osamljeni ter zagrenjeni. In ker se običajno ne zavedajo, da lahko to kadar koli spremnijo, če seveda želijo.