Ahhhhhhhhhhhhhhh .....

En velik izdih. Po tem, ko sem zaradi avta bistveno nadgradila besedni zaklad kletvic in odkrila nekaj novih svežih metafor; potem ko sem skoraj doživela živčnega (in ne, ne mislim na preneseni pomen), ker mi je po žn-tavžent popravilih in zagotovilih, da je OK, SPET zasvetila lučka za olje in je motor šel dokončno k vragu; potem ko sem odplačala lising in se zadolžila na drugem koncu; potem ko sem vplačala aro za drug avto, ki pa ga ne morem kupiti, ker "starega" avta še nisem prodala; potem ko sem dežurala pri mami in v obeh pomenih besede skrbela zanjo; potem ko sem bila skoraj non-stop v službi, je zdaj končno čas, da si z globokim izdihom oddahnem....

Zadeve se niso uredile, sploh ne (razen - hvala vsem tuzemskim in onozemskim silam - maminega zdravja). So me pa vzporedni dogodki spomnili, kaj je pomembno. In mi odprli oči, da je izgubljanje enrgije zaradi avta, službe, primitivnih ljudi in - konec koncev denarja - izgubljanje časa in trenutkov, namenjenih drugim, lepšim stvarem. V senci resničnih skrbi se naše običajne preglavice in slabe volje zazdijo trivialne. In verjamem, da je namen tistih pravih preizkušenj v tem, da nas predramijo. Da nas spomnijo na vrednost in minljivost življenja. Na neprecenljivost ljubezni. Na vedno znova ponavljajočo se - a zato nič manj resnično - dejstvo, da prav nič ni samoumevno. Ne mi, ne naš trenutek v času, ne naši ljubljeni in ne naše lekcije, ki se nam v tenutku, ko jih usvajamo, zdijo predvsem krivične in boleče in šele čez čas (včasih komaj čez leta) prepoznamo njihov smisel in v njih skrito darilo za nas.

In vmes se je celo prebudil moj najljubši čas. Pomlad. :)

ps: hvala za komentarje oz. misli na njih. :) Nisem ničesar sproti odgovarjala, ker sem bila popolnoma brez energije, ampak zdaj sem spet "stara" (kmalu brez narekovajev) dobra jaz.:)