Ko več ne veš, kdo je tukaj nor...
Danes je tak dan. Ko sem poosebljen vulkan. Tak, ki bruha ogenj in pljuva žveplo, navznoter pa nalaga plast za plastjo pepela. Zakaj? v prvi vrsti zaradi službe.
O svoji službi nisem kaj ekstra pisala. Vesela sem bila, ko sem jo dobila in do nedavnega sem se kljub manjšim praskam in modricam v njej dobro počutila. Sicer pa služba kot vsaka druga - z dobrimi in manj dobrimi lastnostmi, a zadnje dni se res sprašujem, če je kaj narobe z mano ali s kom drugim. Vem, da nisem popolna. Vem, da sem začetnica in delam tudi napake. Razumem, da vsem niso vsi učitelji enako všeč, a vseeno ... Držim se določenih pravil. Vrednot. Trudim se biti čim bolj dosledna. Do učencev se vedem spoštljivo in upoštevam njihove slabe dneve. Trudim se, da so ure zanimive. Da jih razumem. Ampak potem pride mimo par "cvetk", ki mi popolnoma, ampak res POPOLNOMA porušijo občutek za kompetentnost in vzamejo vso voljo do dela. Vem, da se v vsaki generaciji najde kak učenec, ki komu posebej pije kri. Ki se je odločil, da bo nekoga zajebaval, naj stane, kar hoče. Tudi v moji skupini je ena taka cvetka. Ki se trudi spraviti me ob živce že 3 leta in se spretno izogiba vsem posledicam, ker ima doma vso podporo staršev, ki - mimogrede - ne priznavajo avtoritete učiteljev, šole, ravnatelja. Ki po eni strani priznavajo, da sami otroku niso kos, ampak pričakujejo pa, da bo to zmogla šola, čeprav vsak šolski ukrep negirajo in mu oporekajo. Adijo, pamet! Kar pripelje do ugotovitve, da niso toliko problematični učenci kot njihovi starši. Ker jim dajejo potuho. Jih zagovarjajo in se niti pod razno ne vprašajo, ali nima šola slučajno prav, ko opozarja na določen problem in vztraja pri določenih posledicah.
Kaj so današnje radosti šolstva? Nevzgojeni in predrzni učenci (za ilustracijo: moja najljubša "cvetka" mi je v tem šol. letu obljubljala anentat, letos pa "extreme makeover" mojega avta) s podporo staršev. In ko ima človek par takih izkušenj, ga (žal) mineva veselje do šolstva. Sploh, če upošteva, da nekateri ne želijo vedeti ničesr o problemih, katerih posledice čutimo vsi.
Če kdo misli, da je danes lahko biti učitelj in nam zavida tisti mesec dni strnjenega poletnega dopusta (ki ga btw lahko koristimo le poleti, sicer pa je sila težko dobiti dopust), ga lahko potolažim, da nam niti slučajno ne cvetijo rožice. Več ali manj se vsi soočamo z vedno bolj "razštelanimi" učenci, ki ne poznajo nobenih vrednot, spoštovanja, delovnih navad....Disciplinski problemi so vse težji, vedno bolj se poudarjajo pravice učencev namesto njihove obveznosti. Zato se res sprašujem, če je to poklic zame oz. kako dolgo bo to še poklic zame....
Aja - da je današnji dan res POPOLN, je poskrbel moj avto, ki me zadnja dva meseca j****** do konca in naprej. In to po tem, ko je bil 1 teden pri mehaniku, razstavljen na prafaktorje. In ker še vse to ni dovolj, so problemi tudi glede prodaje parcele. Tako da imam danes uradno in utemeljeno do konca zj*****n dan, ko treniram izgovorjavo vseh (ne)mogočih kletvich v vseh jakostnih razmerjih na robu joka....I give up....
3 komentarji:
Joj Alenka, to je grozno. Sem slišal že podobne zgodbe (češ da bodo delali samomor, če ne bo imel 2 in podobno). Imate res multistresno službo! Čestitam. Tudi sam sem razmišljal o prosveti, a sem se potem premislil.
Nadaljuj dobro delo in predvsem se ne pusti, da boš postala do svojih učencev ravnodušna. A vseeno trdna! Srečno!
Hvala za spodbudo.:) Včasih res ni lahko in se počutim človeško popolnoma nemočna, ker je vsak otrok drugačen, vsak je po svoje ranljiv in tisti največji uporniki so običajno še največji reveži z najbolj neurejenimi razmerami. Ko objektivno pogledam na svoje delo, vem, da ga opravljam dobro. Ne odlično (odličnost prinese čas in izkušnje), a vsaj dobro. Del tega je, da nisem ravnodušna, kar večina čuti in manjšina skuša izkoristiti. Danes res ni enostavno biti učitelj (je sploh kdaj bilo?), a po drugi strani je še zmeraj zelo izpolnjujoče in lepo videti mlade, ki se (morda tudi zaradi učiteljev) začnejo zavedati določenih stvari, verjeti vase in si zaupati. Tako da zaenkrat še vztrajam - čas pa bo pokazal, ali sem iz pravega testa za ta poklic. Ker ni hujšega kot zamorjeni učitelji, ki otrokom priskutijo šolo, sebi pa pridelajo čir na želodcu ali še kaj hujšega.
ja, mislim, da je bilo včasih lažje biti učitelj, kot je danes. Predvsem je bilo več spoštovanja (čeprav je bil to strahospoštovanje), več tolerance, manj so/smo se zavedali pravic in več dolžnosti. Danes pa.... ko gledam, kako obnašanje imajo otroci do svojih staršev, se sprašujem, kakšega imajo šele do svojih bližnjih, do učiteljev in ostalih, ki "sobivajo" v njihovih življenjih.
Sama sem imela rada strožje profesorje. Sem se vsaj česa naučila. Če pa je imel učitelj/ica še občutek za učence in nam je znal/a tudi kako polepšati uro (čeprav tega ni v učnem načrtu), sem ga/jo imela toliko raje.
Danes pa si zagotovo ne bi želela biti na tvojem mestu. Po pravici povedano občudujem vsakega, ki se še odloči za ta poklic in ki v njem tudi uživa....
Objavite komentar