Pred letom dni


Približno pred letom dni so očetu diagnosticirali levkemijo. Bilo je prav na valentinovo in vem, da so bile prve preiskave še dvoumne. Mama me je poklicala v službo, da je oče v bolnici. Da ima mogoče levkemijo. Pomislila, da zagotovo ne bo to to. Ne more biti. Da bodo dodatne preiskave pokazale, da gre za kaj drugega. Istega dneva zvečer me je ponovno poklicala. Izvid je bil nedvoumen in neobetajoč. Zvečer sem ga poklicala v bolnico in oba sva se trudila zveneti optimistično in pozitivno. Zelo dobro si predstavljam, kakšen udarec je bila zanj diagnoza. Kasneje mi je povedal, da se je hotel v tistem trenutku kar ubiti. A se ni. In čez 82 dni je to uspelo bolezni...

Od takrat ga ni. S seboj je odnesel veliko neodgovorjenih vprašanj in neuslišanih prošenj. Predvsem ene - da bi nas, svojo družino, imel rad. Zdi se mi, da ga vedno bolj razumem, tega mojega očeta, ki je bil kriv za mariskatero bolečino, zažrto nekam globoko v vse nas. Za občutke manjvrednosti, nevrednosti ljubezni. Razumem ga, da nas ni mogel sprejeti, ker nikoli ni sprejel sebe. Razumem ga, da je bil nesrečen in obenem prešibak, da bi kar koli napravil, da bi to spremenil. Razumem, da je odraščal brez ljubezni in je zato tudi dajati ni znal. In vem, verjamem, da kljub vsemu ni bil hudoben, le globoko in popolnoma nesrečem. Zato ga ne obsojam. Mogoče je zato zbolel. Ker ni nikoli znal ubesediti svojih občutkov. Ker se je z molkom branil pred našimi poskusi, približati se mu, in s sarkazmom in z hladno arogantnostjo pred vsakršnim izkazovanjem čustev, ljubezni, spoštovanja. Kot da bi priznanje (in sprjetje) temeljne človekove potrebe in pravice, potrebe po ljubezni, omajalo njegov položaj "pater familiasa".

Vedno sva si bila najbližja in mogoče me je zato toliko bolj bolela njegova naraščajoča distanca. Ampak nisem je znala preseči. Zaradi bolečine, ki mi jo je (nehote) priazadejal, se je niti nisem pretirano trudila. Lažje je bilo biti jezna nanj, ker nikoli ni bil tak oče, kot sem ga želela, kot sem ga potrebovala. Lažje je bilo čutiti jezo kot žalost, ker sem ga kljub vsemu, kar je bil in kar ni bil, imela rada. Zato ga zdaj, po enem letu, še vedno pogrešam. In včasih jočem. Ker ga ni. Zato se z vsem tistim, kar je imel rad (ptice in drevesa in naravo) pogovarjam z njim. Zato mu želim - če njegova duša še tava izgubljena po brezpotjih neskončnosti -, da je našel spokoj. Da ne beži več pred ljubeznijo in samim seboj...