Kdaj pri hudiču mi je to uspelo?!

Namreč (prekomerno) obremenjevanje s službo. Obremenjevanje je pravzaprav evfemizem - pravilneje je žretje do kosti, čudno zvijanje v želodcu, občutenje nenehnega stresa, slabo spanje in kar je še simptomov izgorelosti. Zadnjih nekaj tednov me zadeve že kronično mučijo/utrujajo. Razlogov je več:
- odkritje kolektivnega lobija, ki čisto neprofesionalno razpravlja o kolegih za hrbti le-teh;
- odkritje vsesplošnega kritiziranja in nizke storilnostne naravnanosti nekaterih kolegov;
- občutek, da me porabijo prav za vsako stvar, ki si jo kdo mimogrede izmisli, obenem pa pričakovanja, da bom vse sprejela/opravila brez kakršnih koli pripomb;
- in predvsem odmikanje službe za nedoločen čas. Sploh to slednje me jezi in frustrira obenem. Višje instance (beri: vodstvo) so mi sicer prijazno razložile, da lahko na pogodbo za nedoločen čas računam čez kakšna 3 leta, do takrat pa naj bom zadovoljna s tem, kar imam (tega seveda niso povedali na glas). Kar ne bi bilo toliko problematično, če bi recimo padla z Lune ali kaj podobnega in mi ne bi bilo jasno, da je število otrok znano že danes. In je torej že danes razvidno, če obstaja potreba po še eni učiteljici ali ne. In ker je to evidentno, ni objektivnega razloga, da te pogodbe ne bi dobila prej. Seveda, če ne bi bilo zadaj kakšnih drugih razlogov, ki pa moji skromni pameti niso dostopni in mi zaradi prej omenenjih lobijev tudi ne bodo postali. Tako mi je dostopen zgolj zelo otipljiv občutek, da me ima nekdo krepko za norca, ob tem pa pričakuje, da se bom še vsa navdušena temu smejala. Počutim se, kot da sem že 3 leta na preizkusni dobi, ki se očitno še lep čas ne bo končala. Frustrira me to, da mi negotovo stanje krepko načenja motivacijo za delo. Enostavno se mi zdi butasto, da se "mečem na zobe", zganjam vse mogoče dodatne dejavnosti, v zameno pa dobim - kaj? Nič, točno......
Bo kdo rekel, da tista pogodba ni vse. Res ni. A človek potrebuje potrditev/evalvacijo svojega dela in - sploh ne tako zanemarljivo - ekonomsko varnost. Vsaj razjasnitev glede tega. Ker je osnova za preživetje. In konec koncev ne zahtevam/pričakujem nič takšnega, kar mi ne bi pripadalo. Vedno bolj se me loteva malodušje, kar je največji strup za ljudi, ki delajo z drugimi ljudmi, sploh za učitelje, ker ni hujšega, kot je učitelj, ki hodi zgolj v "službo", ne dela pa tega s srcem. Sama vedno manj vključujem ta organ, priznam. Ker sem res zelo razočarana.... Sploh zato, ker ob omembi mojih opažanj/občutkov višje instance reagirajo malodane zgroženo v smislu "kaj bi sploh rada."

Dobro, da so pred vrati počitnice, ko si bom lahko obnovila zaloge energije in vzpostavila potrebno ravnovesje med pozitivnimi in negativnimi stranmi svojega poklica....