Vsega po malo....
... V današnjem fotoblogu z mini popotovanja po naši bivši skupni državi ...

100

Danes je moj stoti blog. Že? Komaj? Kakor koli - ko malo brskam po si.blogs in opažam, da eni poniknejo že po par zapisih, si mislim, da je to dobro znamenje. Da mi še ni zmanjkalo preje, iz katere tkem vzorce misli in besed. :)

100 stvari o meni? Nekako je to manira pri blogih, ki so bolj konstistentne narave, da se obletnice zaznamujejo s kakšnimi bolj ali manj intimnimi podatki iz življenja blogerja. In da je teh podatkov toliko, kolikor je okrogla številka, ki se obeležuje. Torej sunem tak način obeležitve še jaz. Pa da vidimo, če mi uspe nakraspati toliko drobtinic o moji malenkosti. :)

1. najlepše stvari iz mojega življenja so povezane z ljubeznijo
2. rada imam naravo
3. slikala bi se (za zasebno zbirko) profesinonalno kot Nina (Sanjska, ja)
4. najljubši letni čas: poletje
5. najljubša prostočasna dejavnost: variira
6. flirtala sem že prek interneta (seveda tudi v RL), a je pri nedolžnem igračkanju z besedami tudi ostalo, čeprav ...
7. stvari, ki so bile še pred dvema letoma "kr neki" (beri: otroci) so naenkrat nekaj, kar si srčno želim
8. najljubša destinacija: kjer koli ob morju oz. vodi sploh
9. najljubši element: ogenj
10. brezčasna pesem, ki mi bo vedno všeč: U2-jeva One
11. kot deklica sem sanjala, da bom prav taka, kot sem (zveni tole samovšečno?)
12. žal mi je, da ne znam lepo peti (kar pa mi ne preprečuje, da se ne derem na vse grlo po stanovanju, ko sem sama doma)
13. še vedno sovražim zobozdravnike (ne njih osebno, ampak njihovo dejavnost)
14. nikoli ne bi mogla/hotela živeti v mestu
15. nikoli ne bi swingala (pa ne mislim plesa :))
16. nikoli nisem varala
17. enkrat sem spravila s svojo teorijo o nesmiselnost življenja in upravičenosti samomora v zadrego celo psihologinjo
18. vedno berem več knjig hkrati
19. nisem še seksala z žensko (ampak mogoče ...:))
20. želim si napisati knjigo
21. včasih se zlažem, da komu prizanesem
22. izkušnja z umirajočim očetom me je naučila odpuščanja in spremenila vrstni red mojih prioritet
23. ko v meni navrejo čustva, pišem pesmi
24. hranim neodposlana pisma nesojeni(m) ljubezni(m)
25. nikoli nisem poskusila nedovoljenih substanc
26. nikoli še nisem imela mačka (tistega post-alkoholnega)
27. imela pa sem 9 mačk (ja, vsem se je lepo godilo in so zadovoljne preživele vseh svojih 9 življenj)
28. med mačko in psom izberem mačko (mijav:)))
29. ob deževnih dneh rada brskam po albumih (obujam spomine in se zgražam nad svojo nekdanjo podobo)
30. vsako leto se mi zdi boljše od prejšnjega in sploh mi ni žal, da nisem več 18-letnica
31. uživam v dejstvu, da sem ženska
32. po naravi sem nežna in prijazna in naučila sem se živeti v skladu s tem (pač nikoli ne bo grobne tišine med mojimi urami :))
33. poleti najraje spim zunaj, po možnosti na kakšnem pokošenem travniku/na seniku, kjer diši po senu; zmeraj pa je priporočljivo, da je odprto vsaj okno
34. sem strpna do vsega in vseh, le do nasilja ne
35. 2-krat sem posušala napraviti samomor (pripravljen ves scenarij - pismo, metoda, čas ...), a mi ni uspelo
36. danes me zmrazi, ko mi kakšna učenka reče, da bi se kar ubila in želim pregnati takšne misli iz mladih nesrečnih glav
37. prvo leto na skupnem dopustu morja sploh videla nisva, ker sva ves čas - kdo bi si mislil! - seksala :)
38. počitnice v Turčiji so mi ostale najbolj v spominu
39. takoj za Turčijo je potepanje po Franciji
40. če se bom kdaj poročila, bo to čim bolj romantično
41. obožujem cvetje vseh barv, oblik in vonjev
42. moji najboljši prijateljici poznam že 20 let
43. s sošolci iz OŠ se nismo videli od valete (smrk!)
44. če bi se kam preselila, bi se v Avstralijo
45. rada bi se naučila vsaj še 2 jezikov
46. čeprav se nimam za pleh-pi*ko, imam silno rada (dobre) avte (a le tiste, ki jih lahko sama (so)financiram)
47. nikoli se ne bi mogla poročiti s kom/živeti z njim samo zaradi denarja
48. tudi seksala ne bi z nikomer samo zaradi denarja
49. seks je zame povezan s čustvi ali pa vsaj z neustavljivo privlačnostjo
50. mislim, da sem bila v prejšnjem življenju mama svoje mame (malo šale, a včasih se mi zdi, da je še danes tako)
51. moje povrpečje na faksu je bilo 9, 7 (ampak itak je bilo pomota :))
52. v času polžje pošte in bolj rosnih let sem imela veliko dopisovalk in sem komaj čakala na pisma
53. nikoli nisem bila na morju s starši
54. verjamem v boga, a izven konceptov vseh religij
55. med rockom in popom izberem rock
56. od yugo glasbenikov se nikoli (ampak res nikoli) ne naveličam Gibonnija
56. ženske, ki me fascinirajo, so Angelina (ker je tako lepa in čutna), gospa S.Loren (ker je preprosto lepa), Madonna (neuničljiva), Kylie (krhka, a prav tako neuničljiva), Severina (itak asica tako z glasom kot stasom), MM (naivna-pogoršna zapeljivka), V. Milek (ker ima tisto "nekaj"), Josipa (ker me njen glas poboža naravnost po srcu);S. Makarovič (večina njenih pesmi me nagovori)
57. nikoli se še nisem niti približno skregala z v.d. tašče (knock on wood!!!!)
58. sovražim kuhanje v vročih dneh, ko se mi zdi, da se bom ob štedilniku sama skuhala
59. meso:zelenjava=zelenjava
60. zelenjava:sadje=sadje
61. slano:sladko=slano
61. pikantno:kislo=pikantno
62. aktivna:pasivna vloga=aktivna (ja, tudi - ali pa predvem - pri seksu:))
63. krompir:testenine=testenine
64. vroče:hladno=vroče
65. na soncu nikoli ne porjavim, pa če se pražim 14 dni skupaj (hvala izumiteljem za samoporjavitvene kreme)
66. v OŠ sem bila preklasta, za glavo višja od sošolcev in zaradi obojega nesrečna
67. najdlje sem bila platonično zaljubljena 5 let v mojega mrzlega bratranca
68. v imenu sošolke sem pisala Michaelu Dudikofu (in je celo odpisal!)
69. kino:televizija=kino
70. jutro:večer=večer z vsemi niansami ugašanja dneva
71. največji strah: da življenje postane siva rutina brez žara, barv in strasti; da zboli/se poškoduje kdo od meni ljubih ljudi, jaz pa jim ne morem pomagati
72. veselje do nakupovanja/zapravljanja: skromno do zmerno
73. ko se s kom skregam, se tudi hitro umirim in ne kuham zamer
74. večino stvari, za katere sem kot najstnica mislila, da so umazane/vsaj sporne, sem uvsrtila na seznam "just do it" (ja, mišljene so zadeve, povezane s seksom :))
75. če do sedaj še ni očitno, me o seksu ni sram govoriti, ga opisati, prakticirati (kar je fenomen glede na to, v kako seksualno zadrtem okolju sem odraščala)
76. imam eno sestro in enega nečaka; oba imama srčno rada, a včasih me sestra tako razjezi, da bi ji odtrgala glavo, saj sva si tako različni, da bi si bolj težko bili
77. izmed vsej lastnosti, ki jih pri sebi cenim, najbolj cenim to, da nisem zahrbtna, da se trudim delati dobro ljudem okoli sebe in biti čim bolj pozitiven človek; najbolj pa sovražim občutek krivde, ki me včasih povsem nepričakovano in neutemeljeno napade
78. običajno počnem več stvari hkrati (tudi zdaj, ko med pisanjem bloga malo kuham, malo čistim tisto, kar vmes prekipi, malo klepetam po telefonu :))
79. verjamem, da je prav vsaka stvar za nekaj dobra
80. ne verjamem vedeževalkam, čeprav so mi do zdaj vse uganile :)))))
81. želim si, da nikoli ne bi bila vdova
82. ko umrem, hočem biti raztresena po Dobravi
83. nikoli ne bi bila tako bogata, da bi se zaradi bogastva morala bati zavidanja ljudi
84. če bi lahko spremenila eno samo stvar na svetu, bi ukinila hudobijo v ljudeh
85. če bi ujela zlato ribico, bi jo prosila za dolgo in zdravo življenje sebe in bližnjih ter hitro in nebolečo smrt prav teh
86. preseneča me, da sem z lahkoto prišla do točke 86 :)
87. obožujem odohode na potovanja; trenutek, ko se odpre cesta kot dlan sramežljivega otroka in je prav vse mogoče
88. nič maj ne obožujem trenutka, ko se vrnem domov in vame plane prav ta občutek: da sem doma
89. darila raje dajem kot sprejemam
90. sem prej altruist kot egoist in prej individualist kot ne
92. največ mi pomeni: občutek, da sem samostojna, svobodna in ljubljena
93. zlahka bi se odrekla: televiziji, časopisu, spremljanju novic, alkoholu, sladkarijam, mesu
94. doslej pokadila mogoče 10 cigaret, a sem zlahka ostala nekadilka
95. PMS dejansko začutim - napad požrtitisa in tečnobe brez očitnega vzroka
96. če obstaja paralelni svet, sem v njem (še vedno) čarovnica (a prijazna; taka zelo, zelo blizu naravi) :)
97. datumov in letnic si ne zapomnim najbolje, razen najpomembnejših
98. čez 5 let se vidim: ne vem, kje, a trudim se, da bom srečna in da bodo srečni ljudje ob meni
99. najbolj obžalujem: ni take izkušnje (razen mogoče tega, da sva se popolnoma izgubili z deklico, ki je bila kar nekaj čas moja najboljša prijateljica)
100. stvari, ki dajejo smisel, barvo, okus in globino mojemu drobcenemu življenju, niso materialnega izvora in so naključnemu mimoidočemu nevidne, a so zame vse; trenutki sreče, objem, dotik, bližina; zadovoljstvo, ko nekaj dobro naredim, vzpon na Pohorje, pogled na zvezdno nebo, pričakovanje dopusta, nova knjiga iz knjižnice, jagode z domačega vrta, cvetoč balkon, ptičje petje, veter v laseh ....

Amen!

:)

Odklop

Kaj naj človek počne drugega, ko se nam končno nasmehne poletje, ko vabijo trave in modro nebo, kot da se odklopi?
Prav to počenjam zadnje dneve. Nekje od četrtka, ko smo se od naših devetošolcev poslovili z valeto. Kje je že moja? Khm, skoraj 15 (!!!!!!!!!!) let nazaj. Ampak samo "skoraj". Kar je zelo pomenljiv podatek, ker še nisem v klubu 30 :). Valeta je bila prav prisrčna, od drugih podobnih se je razlikovala po tem, da je bila kar v šoli. In da so se naši učenci - ki so mimogrede RES nekaj posebnega, saj je bilo med njimi (50) kar 20 takih, ki so bili vseh 9 let odlični - spomnili prav vseh učiteljev. Res so bili pridni. In meni ljubi, ker so bili prvi, ki sem jih spremljala zadnja 3 leta - ne kot razredničarka, ampak "samo" kot učiteljica. No, pa stvar ne bi bila niti kaj posebej omembe vredna zame osebno (razen tega, da sem se v družbi teh napol odraslih dobro počutila in da mi bodo ostali v dobrem spominu), če ne bi moja bistra glavca in enako bistro telesce prav v četrtek prišla na idejo, da bo malce seksi oblečena. Starši bodo itak gledali svoje otroke, učenci sošolce in tako bom lahko seksi sama zase (kasneje za Bojča) in za svoje dobre počutje (nečimrnost, ime ti je ženska!). Yeah, right! Ni minilo pol ure, ko sem že veselo "maširala" proti odru, seveda pod budnim očesom staršev, učencev in kolegov. So what! Razen tega, da se moja samozavest odloči, da me bo zapustila ravno v kriznih trenutkih in se mi potem naenkrat zazdi, da vsi vidijo samo mene (kar pri 184 cm moje višine niti ni tako nemogoče :)). Kakor koli: a word of advice for me in the future: no sexy outfits za take priložnosti. :)

Včeraj in danes sta bila dneva za piknike. Včeraj Bojčev službeni piknik pod Pohorjem, danes domač, v čast sestrinemu rojstnemu dnevu in obisku Makedoncev (žlahta po svakovi strani).
Piknik prvič: vreme sprva več kot krasno (dobesedno "več", ker me je med posedanjem po travi prijetno pobarvalo in prebudilo moje še zadnje skrite pegice), idealno za spust s Pohorje-jet (priporočam!), adrenalinski trampolin, plezanje na steber poguma ... Potem pa nas je okoli 15.00 zalilo kot iz škafa. Dobesedno. Naju z Bojanom med spustom s Pohorja. Nad nama sivi brbrajoči, z zmolkim gmenjem oteženi oblaki, pred nama od vročine dehteča zemlja, nekje v daljavi Maribor kot zamegljena packa na porumeneli razlgednici. Vendar je bila ploha vsaj enako zabavna kot osvobajajoča in prijetna. Sicer me že dolgo ni tako spral dež, a prav to je bilo dobro, saj sem že pozabila, kako nežno znajo tople dežne kapljice poljubljati razgreto kožo ... Kakor koli - dež, ki naju je pregnal spod Pohorja, se je galantno izognil Lenartu, tako da sva se samo smejala, ko sva prišla domov, kjer ni bilo ne duha ne sluha o eni sami kaplji dežja. Do začetka nogometne tekme. Potem pa je bila nevihta. Prava, ne metaforična (pa sploh še nisem uporabila znanja iz svojega preteklega čarovniškega življenja :))

Sledila je dolga in vroča noč. V stilu knjige, ki je berem, naj napišem, da bralcev ne bom utrujala z opisi tega, kako sem prišla mokra izpod tuša, se zleknila ob vroče moško telo, ki me je čakalo, prepletla najine noge in roke in kmalu še najine ustnice, jezika in zadnje vlakno najinih teles ... Bilo je skratka vroče in iz več kot enega razloga se ni dalo spati. :)

Piknik drugič: v znemenju hitrga osvajanja osnov makedonščine. Sestrinima nečaku in nečakinju ni bilo jasno, kako da je njun stric ("čiča") edini Makedonec (poleg njih, seveda). Kako se lahko pogovarja z vsemi Nemakedonci? In sploh se jim je Slovenija zdela prava Amerika proti njihovi rodni Makedoniji, kjer je toliko zelenja skupaj težko (če ne nemogoče) najti. Sporščen razširjeno družisnki piknik, ki ga je zaokrožil skok do Celja, kjer sva nabavila novega fotiča. Krstila sva ga že, zdaj pa naju čaka kak foto-sesion. :)

In potem ... Večer. Odklop drugačne vrste. Zlitje z večernim mrakom, izvezenim z pordelim nebom na zahodu, obrobljenim z vonjem po svežem senu in obutim v zveneče odmeve čričkovih pesmi. Kakšno uro sem obsedela na balkonu in pustila, da me je polnil večer. Dokler se ni med raztrganimi oblaki utrnila prva zvezda, sama pa sem čutila, da sem polna čisto do roba. Polna miru. Spokojnosti. Preproste sreče. In hvaležnosti za nevidne, vsevedne, tople dlani, ki mi segajo v lase. Za prvo kapljo noči, ki je kapnila na mojo iztegnjeno nogo. Za preplet žabjih serenad, prhuta zapoznele vrane na begu v zavetje gozda, nabijanje čričkov in mukanje krav. Hrup je počasi popolnoma vsrkala noč. Kmetje so opravili živali, luči so pogasnile in iz zemlje je vstala tanka megla. Črički so še bolj zagodli, žabe so si imele še več povedati in avtomobilske luči, ki so prerezale temo, so me spomnile, da je pravzaprav že skoraj noč. Čas, da se odprem do konca in pustim, da vame kane še zadnja kaplja danes in da prestopim svoje bregove.
Kaplja ljubezni.

Kaj pa, če me razkrinkajo?!

Ko sem brala komentarje komentrjev na Aleksovem blogu, me je spet prešinil tisti znan občutek: "Kaj pa, če me razkrinkajo?!" Občutek, ki se je pojavil nekje daleč, daleč nazaj in me je začel drezati nekje v bližini srčne mišice vsakič, ko mi je kaj uspelo, še zlasti, če sem bila za to pohvaljena. Ko sem dobila v šoli 5, sem se včasih vprašala, če sem si jo res zaslužila. Ko sem v gimnaziji kasirala razne pohvale, sem se spraševala, kaj če je to le zato, ker pač ni nikogar boljšega in sem pač jaz "izbrana", ker nekdo mora biti. Ko smo dobili rezultate mature, sem še pol poletja živela v strahu, da ne pride z Zavoda/Ministrstva/sončne uprave obvestilo, da so se zmotili in sem v resnici pogrnila na celi črti. Ko sem začela delati izpite, sem imela podoben občutek: kaj če so se zmotili; kaj če bo nekdo lepega dne za mano na hodniku zaklical "Diletantka! Kaj sploh delaš tukaj?" Ko sem dobila štipendijo, sem spet mislila, da sem jo dobila po pomoti. Če sem dobila kak kompliment, sem se zanj z navidezno samozavestnim nasmeškom zahvalila, pri sebi pa si mislila: "Tako govoriš samo zato, ker me nisi videl(-a) v naravni jutranji "lepoti"." In še in še ...

Nikoli nisem zares verjela v svoje uspehe. V svoje sposobnosti. Saj ne, da se ne bi zares cenila (ali pač?). Tega sem se nekako mehansko naučila. Iz vseh prebranih knjig, izkušenj, doživetij. Ampak dvom je ostal. Prefrigano potuhnjen nekje v senci srca čaka na trenutek nepripravljenosti, da me spet napade. Kdo ga je zasejal in kdaj, se mi še sanja ne. Vem le, da ima globoke in trdovratne korenine, ki jih spodkopavam, izsekavam, stradam, skušam izruvati, a še kar vztrajajo.

Včasih se začutim tako uigrano s tem svojim življenjem, da se mi zdijo zgornji strahovi naravnost bedasto smešni. Spet drugič bi pa zlezla pod odejo (ali še bolje pod posteljo) in jim pusitla, da me iztisnejo kot zrelo pomarančno ter dokažejo svoj prav.

Danes ... Danes sem dovolj uigrana in drzna, da sem jih povabila na svetlo, te svoje strahove. Naj se izkažejo s svojo paleto kilavih mimogovorov in jalovih podtikanj v uho moje duše. Čas je, da se umaknejo in tam ob srcu napravijo prostor kateremu drugemu čustvu.

Življenje

Eden od čudežev življenja je ta, da se vedno znova poraja. Da se ne ukloni, omaga, presahne. Da je z vsakim novim drobcenim bitjem nova dogodivščina in novo darilo. Nov upor minljivosti in majhnosti in - nesmiselnosti naših lastnih življenj.

Zadnje dneve me v svoj žametno črni objem ovija žalost. Kot da me šele zdaj zares pretresa spoznanje, da je resnično in dokončno mrtev. On, moj oče. On, ki sem se ga toliko časa v življenju bala. Za katerega bi naredila vse, da bi mi pokazal, da me ima rad. Ki sem ga imela rada, čeprav sem ga včasih od jeze, nemoči in prikrajšanosti preklinjala. On, ki je odšel s toliko neodgovorjenimi vprašanji in to takrat, ko se je začel prikazovati v drugačni luči. Ko se je začel spreminjati. On, ki ga pogrešam in včasih še pričakujem, da ga bom zagledala/zaslišala ob prihodu domov. Od ne vem kod vstajajo njegove podobe, kako leži sam v tisti sobi, tako prazen, tako oddaljen, obenem pa tako ranljiv, tako resnično nepotvarjen, tako prvinsko človeški. Zdaj se spominjam, da je zunaj sijalo sonce. In da so veje tik pred oknom poganjale zelene brstiče. In sem pomislila, kako ironično je življenje - na eni strani smrt, na drugi brstenje novega življenja. Čeprav je bilo že precej očitno, da odhaja, sem še kar samo sebe prepričevala, da se bo izvlekel. Da je to samo še ena stopnja v njegovi bolezni in da se bomo čez čas temu še smejali. In takrat me je prvič tako zares in globinsko pretreslo, da hočem otroka. Da hočem ustvariti in podariti življenje. Da hočem smrti in niču in minljivosti zadati šah-mat potezo. Jim dokazati, da nimajo in ne bodo imeli zadnje besede. Spomnila sem se, kako je bil vesel, ko je dobil prvega vnuka. In da mojih otrok ne bo nikoli videl. In nočem, da se od mene poslovi še mama, ne da bi jih videla. Ne vem, zakaj se je takrat v meni zganila ta želja. Mogoče je zadaj kakšna freudovska teorija, a najsi bo odgovor karšen že koli, takrat so se zganile otroške zibelke v meni, ki tečejo pod srci žensk, odkar obstaja svet. Včasih sem bila cinik in pragmatik in sem na materinstvo gledala skoraj omalovažujoče - češ, kaj pa je to takega. Imeti otroka - no big deal, za katerega moraš žrtvovati svojo svobodo, svoje udobje, razkošje odgovornosti zgolj zase. Očitno nisem bila pripravljena na to. In očitno me je srečanje s smrtjo opomnilo, kako minljiv smo. In da je vse dobro in smiselno, kar ostane po nas, skrito v naših otrocih. Da se tako kot drobcena kapljica prelijemo v reko življenja, ki teče skozi čas in prostor proti nikoli doseženemu cilju.

Ampak .... Če ne bi bilo kakega "ampak", bi lahko tale blog preskočila in preprosto počakala, da zapišem, da sem noseča. Tako pa tisti "ampak" pomeni dve oviri, ki stojita med skoraj nepopisno željo po otroku in njegovim stvarjenjem ter rojstvom. In obe sta objektivne narave, neodvisni od globine ali intenzitete moje želje. Upam samo, da mi jih bo uspelo čim prej odstraniti. Do takrat pa delim veselje s prijateljicami, ki imajo male sončke ali pa jih pričakujejo. Z njimi prisluškujem bitju srčka pod srcem in se veselim novega čudeža Življenja.

Zakaj blog(anje)?

Tale pojav blogov je prav zanimiv. Tako, kot so zanimivi različni profili zapisov. Eni znanih, drugi neznanih ljudi. Očitno imamo eni in drugi potrebo, da se izrazimo. Da smo slišani, brani, komentirani. Opaženi. Da se razkrijemo. Bolj ali manj globoko, bolj ali manj intimno. Z večjo/manjšo/nikakršno željo, da debatiramo o družbi, aktualnih dogodkih, celo politiki, financah in kakršnih koli že pomembnih svetovnih vprašanjih. Ali pa ga (blog) zgolj izrabimo v psihoterapevtske in eksibicionistične namene in se preko nevidnih nitk, stkanih na relaciji moji prsti-tvoje oko začutimo bližje svetu in s tem bližje sebi. Zato so pravzaprav koristni. Ne samo zato, ker ljudje, ki jih pišemo, zraven urimo možgane in sposobnost razmišljanja; ker ne ždimo v nekih ponavljajočih se miselnih vzorcih in tistih koliko-že različnih besedah, ki jih povprečni uporabnik slov. jezika uporablja za vsakdanje sporazumevanje, ampak tudi zato, ker v kakšnem blogu začutimo, da nam je kdo podoben. Da prepoznamo misli nekoga, ki ga nismo srečali še nikdar v življenju, a nam je tako prekleto podoben. In to nas (verjetno) tolaži. Oz. pomirja. Ker nas spominja na to, da smo vsi samo ljudje. Kljub norostim, bolečinam, iskanjem, padanjem in vstajanjem, prepričanjem, (anti)vrednotam, globoko v sebi zvedeni na enak imenovalec: željo po ljubezni in strah pred neopazno minljivostjo. Vsi želimo kar najbolje izkoristiti čas svojega življenja. Življenje, ki se ne beleži, pa ne obstaja. Življenju, ki ne prenese (samo)refleksije, umanjka tisti drug del, ki bi ga naredil smiselnega. Izkušnje. Spoznanja. Doživetja. Drobci, ki padejo neopazno kot prašni delci nekam v globino vesolja, če jih ne ulovimo v svojo dlan in jih prelijemo na papir (računalnik).

Zato nas blogi tako hitro zasvojijo. Potegnejo vase in znova ter znova silijo k temu, da pišemo. Ker tako rovarimo po sebi (arheologi duše), se razlivamo preko svojih bregov in se venomer potapljamo v medmrežni čas, ki obstaja nekje izven včeraj-danes-jutri. Je zmeraj tu.

Since when R we in bloody rainlad?

Mislim, tole je pa res že 3much. Ples v dežju in zasanjano-zapeljiv spolzek dež sredi pozne pomladi je eno, ampak skoraj zimski pogoji z neomejenimi količinami dežja je pa nekaj povsem drugega! A je kakšna možnost, da se tega ne grem? Mrzlega vetra, povodnji v čevljih (kaj mi je bilo, da sem danes po svetu strašila v krilu in odprtih čeveljcih, ve sam bog!), turobnega vremena in ljudi, ki so zaradi tega tečni! Kje je poletje?!?! Ali pa vsaj magična pipica, da zaprem nesimpatično zalivanje izpod neba?
Hočem poletje!!!!!!

S&S VS. S

Očitno je nekaj na tem, da ima vsak trenutek pet ljudi na svetu enako idejo. Kar pomeni, da prav v tem hipu 5 meni podobnih dušic, raztresenih nekje po našem planetu, razmišlja o enaki stvari. O spopadu zgoraj omenjenih treh S-jev. Pri čemer je prva poved današnjega zapisa delček zadnjega S-ja. Namreč S-ja kot statistike. Za katero sem na faksu slišala dovtip, ki mi je ostal v spominu (škoda, da mi ni kaj bolj koristnega), namreč da je statistika kot bikini: kar je bistvenega skriva, kar je nebistvenega, pa odkriva. In kar mene uvršča v zgornji statistični vzorec ljudi z enakimi idejami, so moja razmišljanja o sanjah. Ker sem pač prebrala nek zapis na to temo (uvodnik v zadnji Bonobn) in si rekla "Šment, spet nekdo razmišlja o podonh rečeh kot jaz."
Na statistiko se ne spoznam najboljše. Oz. se sploh ne. Zato pa sem (samooklicani in večkrat potrjeni) ekspert za druga dva S-ja iz naslova. Namreč za S-anje in S-entiment. To, da se s tretjim iz naslova ne razumem najbolje, je po svoje povsem logično in celo nujno, saj govori proti prvima dvema.
Statistka npr. govori o tem, koliko parov se loči. Ali razide. Ali se sploh ne poroči, ne živi skupaj in podobno. Moj S&S-kompas se na to požvižga. Trmasto verjame(m), da lahko sanje in čustva v navezi premagajo statistiko realnega življenja. Podobno kot pri temi varanje/zvestoba. Statistika ni naklonjena mojim sanjam o zvestobi kot zavestni, prostovoljni in zato netežavni izbiri življenja. Statistično je zanimiv tudi čas in njegov (menda) destruktivni učinek na ljubezen oz. blažilni in zdravilni učinek iste substance na pozabljanje/celjenje ran. A nekatere stvari so izven domene časa. Ljubezni, ki ne minejo, in rane, ki se ne celijo. Oboje se času upira oz. živi neko lastno življenje mimo njega. Dokaz je moja ljubezen, ki je po skoraj desetletju močnejša kot kadarkoli prej in na drugi strani rane ter brazgotine iz otroštva, ki pod navidezno krasto prav lepo skleijo.
S kot sentimen torej. Sem čustvena oseba. Včasih še preveč. A se to ne manifestira kot metanje vaz v jezi, loputanje z vrati, burno razkazovanje nežnosti v javnosti ali neustavljivo, besno jokanje ob obisku žalosti. Le s svojimi čustvi sem si zelo blizu. Jih občutim in jih znam pokazati. Kar ni bila lahka lekcija. Vsa jih poznam, vsa občutim in vsa so moja - od jeze, žalosti, veselja, (ne)moči, ljubezni, strahu .... Znam jih torej čutiti. Jih pokazati in deliti. Celo zaslutiti v drugih. Znam jih tudi skriti in potlačiti. Ne znam pa jih potvarjati. Jih igrati takrat, ko jih ni. S seznama sem pred časom črtala čustvo, ki me je - ne da bi se tega prav zavedala - zastrupljalo. Sovraštvo. Nadomestila sem ga s sočutjem do ljudi, ki zagrenjeni in neizpolnjeni delajo slabo, ker nimajo poguma, volje ali znanja, da bi se spremenili. Včasih sem koga sovražila. Tako sočno, goreče in slikovito, da sem mu privoščila vse najslabše in še več od tega, ker je pač povzročal slabo. A le do trenutka, ko sem spoznala, da takšno ravnanje ljudi izhaja iz strahu, iz jeze in zagrenjenosti. Iz trenutka v njihovem življenju, ko so obrnili hrbet svojim sanjam in postali bodisi konformisti bodisi faliranci. Zato poleg čustev, ki dajejo sol in strast in sokove mojemu življenju, verjame tudi v sanje. V njihovo neizpodbitno, prvinsko moč, zaradi katere lahko dosežemo vse, dokler jim sledimo.

Sanjam velike in majhne in čisto drobcene sanje. In vse so mi ljube. Več kot to - so neprecenljive. Niso nek abstrakten, v meglice zavit pojem, ob katerem bi vzdihovala v od vetra prebičanih nočeh, ampak so moj kompas. Moji cilji. Motivacija, da se spopadem z vsakim dnem posebej. O čem sanjam? O tem, da bom vedno zvesta sama sebi. Da bom odkrita do sebe in drugih. Da se (slej ko prej) dobre in slabe stvari v življenju obrestujejo z enako mero, kot jih storimo. Sanjam, da bom čez xy-let še vedno enako zaljubljena v Bojča (in on vame) in da bom uspela izpolniti svoje življenjsko poslanstvo, najsi bo, kakršno koli že. Sanjam, da se bom nekega dne zbudila hvaležna, ker sem živela svoje življenje in ne nekega drugega. Sanjam o otrocih, ki bi bili pol mene, pol njega.

Sanjam o mirnem življejnju sredi nemirnega sveta. In sanjam o trdnem sidrišču znotraj same sebe, ki bo ostalo neomajno sredi vseh (ne)mogočih viharjev življenja.