Update

Ko sem bolj natančno pogledala datum zadnjega zapisa tukaj, sem se samo nasmehnila. Ne bom izpisala tistega o hitrosti minevanaj časa, a je več kot očitno res. :)
Vmes smo stari že dobre 4 mesece. Z izjemo čisto prvega, ki je bil res peklenski (sem tehtala, a ja, je ta beseda čisto ustrezna, saj sem bila takrat čisto povožena), je to obdobje eno najlepših, če ne sploh "the" najlepše mojega življenja. In povsem drži, da človek (mogoče pa samo ženske?) sproti pozablja, kar je pri materinstvu težkega in pomni samo ali predvsem lepe trenutke. Kakor koli - zdaj smo veliki že skoraj 70 cm in imamo 8700 g. Kar je zame izredno dobra telovadba, tako da so tisti nosečniški kilogrami - ki pa jih k sreči tudi ni bilo veliko - že čisto skopneli. :)


Tudi letni čas se je vmes spremenil in tako ni dneva, dela dneva, ko ne bi bila z malim zunaj. Tak je kot sonce. Nasmejan in dobrovoljen. Za to sem najbolj hvaležna in tega tudi vesela. Pa seveda, da je zdrav. In priden. Včasih ponoči, ko ga hranim, ob nama pa spi mož, se počutim, da smo čisto sami na svetu. Da je naša postelja samoten otok sredi vesolja in da je na njej ves moj svet. Kar drži. Moja moška sta ves moj svet in začuda me to trenutno popolnoma osrečuje in izppolnjuje. :) Včasih sem kar zviška gledala na ženske, ki so opevale materinstvo kot izkušnjo, ki te povsem spremeni, izpolni in je edino merodajno središče življenja. Zdaj sem sama skoraj tam. Skoraj zato, ker neko drugo dimenzijo vseeno pogrešam. Oz. bi jo, če bi se ji morala odpovedati. Tisto dimenzijo, ki nima povsem nič z materinstvom, ampak zgolj z mano sabo. Zaenkrat se še nisem izgubila ne v zakonu in ne v materinstvu in tudi za to sem hvaležna. Da me ob Juriju osrečujejo še druge stvari. Da jih tudi potrebujem. Čeprav sem jih v zadnjem času malo zanemarila, a so vendar dovolj zgovoren in močan del mene, da jih ne nemeravam pozabiti.
Jurij. Je malo zlato. Ko se smeji, se v meni razpirajo neskončna prostranstva sreče. Ko ga gledam , kako v spanju zadovoljno vleče nevidno dudo in se zraven smehlja, bi ga lahko samo zamaknjeno opazovala in se tega sploh ne naveličala. Ja, mame se verjetno res zaljubimo v svoje otroke. Morda še toliko močneje in globlje, kolikor bolj ljubimo njihove očete. Čudežno je to, res. Koliko naporov, moči, potrpljenja, energije terja otroček, potem pa je z enim samim nasmehom, dotikom, pogledom vse pozabljeno, odtehtano; vredno. Najlepša so jutra, ko se mali zadovoljno pretegne v svoji posteljici in z nasmehom pozdravi nov dan. Potem ga vzamem k sebi - ali k obema, če sva oba doma -  v posteljo in sledijo najslajše minutke jutranjega carkljanja. :) Tvegam absolutno osladnost, a hvaležna sem tudi, da zvečer tako lepo in čisto "odraslo" sam zaspi. Kar posledično pomeni, da ima mama vsak večer kakšno urico zase, preden omaga v posteljo. :) Lepo je, res. Ena tistih izkušenj, ki jih človek pravilno ovrednoti le, ko jih sam doživi.
Sicer? Živimo tudi izven starševskih paradigem, o ja. Še vedno se najde čas za kak sprehod v dvoje. Pa za opravke in opravila, pri katerih je Juri sicer zraven, a niso povezani neposredno z njim. In za mamina razmišljanja, ki se bohotijo izven starševskih dimenzij. Razmišljanja, ki posedajo na obronkih spominov in se z mano sprehajajo na številnih vozičkarskih poteh. Kako mineva življenje. Kako nepredvidljivo je. Kako zmeraj terja svoj davek. Nas postavlja pred odločitve, izbire, sooča s slovesi in izgubami....April je en čuden mesec obletnic. Sladko-grenkih. Aprila sva se spoznala z možem in se poročila. Aprila se je nekoč davno nazaj začelo neka druga ljubezen krhati. Aprila je umrl oče...Zadnje dni veliko razmišljam o njem. Kako nesrečen človek je bil to. Kako nesrečne je znal narediti vse okoli sebe....In kako globoko sem bila užaljena, prizadeta in prikrajšana, ker nikoli in nikdar ni niti približno pokazal, da mu je mar za lastno družino. Kako sem počela kup stvari samo, da bo požela njegovo odobravanje. In zdaj ga že toliko časa ni....Čudna je praznina, ki ostane za človekom, ki je bil tako - težek. Čudno je, ko včasih pogledam na prostor, kjer je bila njegova delavnica, zdaj pa je vse drugače in spremenjeno. Včasih še kar podzavestno pričakujem, da bodo pred omaro njegovi copati ali da bo zakašljal na hodniku....Očitno smo ljudje vendar bolj mehki, kot se zdi; ne glede na to, koliko žalosti nam kdo povzroči, ga vendarle pogrešamo, ko ga ni, če smo kdaj do njega čutili vsaj kanček ljubezni. Morda pa velja to samo zame...A ob očetovi smrti sem spoznala, da ima slednja moč, da spere človekove grehe in ga povrne v stanje prvobitnosti, onkraj njegovih napak in storjenih krivic...