Strah pred spremembami

Spremembe imam rada, ker so znak evolucije, razvoja, premikanja naprej. Rada jih imam, ker brez njih življenj obmiruje in se sčasoma sesuje samo vase. Rada imam spremembe, ki premešajo zračne tokove, ki v nevidne pore dreves in trav poženejo neustavljivo silo življenja in rada imam spremembe v obliki in barvi oblakov, ki zmeraj plujejo visoko nad menoj, ko dvignem glavo. A so spremembe, ki se jih na smrt bojim. Bojim se naglice, s katero mineva čas. Bojim se naše krhkosti in minljivosti. Strah me je, ko vidim, kako venijo ljudje, ki mi pomenijo največ, in jaz lahko le nemo statiram ob strani. Ne maram odhajanja ljudi iz svojega življenja. Verjetno je s tem povezano, da jih relativno malo spustim čisto blizu....


Ena mojih večjih težav je, da vse vzamem tako prekleto zares. Da se mi ljudje zažrejo globoko pod kožo in potem tam vztrajajo, ne glede na to, kolikokrat se že prelevi povrhnjica. Zato me včasih prešinejo rahlo asocialne misli, da je bolje biti čim bolj sam, ker si potem zaščiten pred bolečinami odhajanj. Kar je seveda nesmisel, saj se bogatimo, rastemo in plemenitimo prav z odnosi. In tesnejši kot le-ti so, več dajejo in več jemljejo. Eden takih odnosov je gotovo med starši in otroki, zlasti med mamo in otrokom. Zdaj, ko sem sama mama, se tega še toliko bolj zavedam. Dragocenosti mame. In moja mama je bolna. Zelo. Zato me zadnje čase, že kar mesece, grabi strah, ki sem ga zavoljo Jurija postiskala nekam globoko, globoko, da  - sebično - ne bi kalil naših prvih trenutkov skupaj in bi vmes čudežno izginil, kot je že tolikokrat doslej.  A zdaj ga ne morem več prezreti niti utišati. Vedno glasnejši je, ko vidim svojo oslabelo mamo, kako komaj zmore nekaj korakov iz kuhinje v jedilnico, kako ji zmanjka sape pri najbolj enostavnih opravilih in kako s težavo le sede popestuje svojega ljubljenega vnuka... Žensko, ki je herojsko prenašala udarce življenja,; ki je ni uklonila ne razbita in uborna družina ne pomanjkanje in lakota ne avtokratski in emotivno mrtev mož ne večna skrb za družino....Vedno je verjela in zaupala v (višji) smisel poteka svojega življenja, vedno je verjela in zaupala v to, da bo vse dobro. Zadnje čase pa....Kot da se je nekaj v njej vdalo. In tega me je naravnost groza. Kot da se je že sprijaznila, da je bolna. Kot da je utrujena od tega svojega življenja, ki je bilo v glavnem niz razočaranj in bitk. Poznam nianse take predaje. Videla sem jih pri očetu, ko je zbolel in ko je bilo jasno, da zdravljenje ne bo pomagalo.....In se bojim, da se bo zgodba ponovila...Strah me je diagnoz in še bolj mamine naraščajoče resigniranosti. Kot bi ji zmanjkalo energije, da bi še verjela, da bo tudi tokrat vse dobro....A mora biti. Ker - egoistično, kot se sliši - še nisem pripravljena na kar koli drugega. Tako potiskam - še kar, le z mnogo več energije - svoj strah nekam še globlje, kot je bil, in se prepričujem, da bo vse dobro. Da je naša medicina vendarle tako daleč, da ji bo lahko pomagala. Upam. Zaupam. In molim za to.