Pogum za spremembe, drugič

...lahko bi zapisala tudi že tretjič, saj je tudi del moje zgodbe povezan s kančkom poguma, a je moja zgodba vendar iz drugačne knjige.
V vsakem odnosu pride trenutek, ko se nekaj spremeni in je potrebno nekaj narediti. Bodisi spremeniti, bodisi se vdati. Ljudje vse prevečkrat raje izberejo slednjo možnost, ker se zdi lažja in enostavnejša. Čeprav davek take odločitve potem še dolgo plačujejo. A nekaj je tudi takih, ki ob pravem času ne tiščijo (več) glave v pesek, ampak se soočijo s potrebo po spremembi. Spoznajo in priznajo spremembo v sebi, partnerju, odnosu in se odločijo, da želijo od življenja več in drugače. Eden takih ljudu je moja prijateljica, K.


Približno v času moje krize se je začela tudi njena. Ali je bilo to naključje ali ne, danes niti ni pomembno, saj sva obe pristali v čisto drugačnih odnosih in rokah, kot sva takrat sploh lahko slutili. Moja zgodba, navzven nezlomljiva, se je takrat že približevala ooznaki polpretekle zgodovine, K. pa se je - kmalu po vselitvi v tako dolgo pričakovan in željen nov dom - spopadala z občutki, da nekaj definitivno ni (več) vredu. In res ni bilo. Ko sta z možem postavila in opremila prečudovito hišo, je naenkrat postala odtujenost med njima transparentno očitna. In ko se je moje srce po drobcih sestavljalo v organ, ki zna biti, se je njeno lomilo na koščke zaradi razdvojenosti. O, kako dobro znani so mi (bili) ti občutki; ostati ali oditi. Ostati in nikoli ne izvedeti, ali bi lahko bilo drugače, bolje? Oditi - kam? V negotovost, iz dežja pod kap, v izgnanstvo bližnjih, ki ne razumejo drugega kot to, da se ruši nekaj, kar so poznali in se je zdelo tako komodno urejeno? Natanko se spomnim dveh najinih pogovorov; v prvem, bilo je na ekskurziji naših učencev, ko sem vsa bleda in posušena diskretno hlipala, ker sem bila dvojno osmojena, me je K. pomirila z mislijo, da že noben od bivših ni bil "pravi". Če bi bil, mi ne bi pustil oditi. Ta "pravi" šele pride, čeprav ga še niti ne poznam. In je bilo res - takrat še sanjala nisem, da hodi nekje po svetu mojih 200 centimetrov veselja, ki me je omožilo. :) V drugem, bilo je v kabinetu, v kratkem odmoru med urami, ko mi je K. pokazala še enega od moževih "ljubečih" sms-ov, pa je mene prešinilo kot neizpodbitno dejstvo, da je njenega zakona konec. Takrat mi ni najbolj verjela, a vendar.....Lani jeseni se je to tudi formalno zgodilo. Odkar sva se takrat pogovarjali v kabinetu, je minilo mnogo solz - nekaj smeha, še več žalosti, obupa in nemoči. Minile so 4 selitve, minila pogajanja za delitev premoženja, minila neznosna zadrega ob srečanju obeh "bivših" in obeh "bodočih" partnerjev. Minile so neme obtožbe družine in ožje (ter širše) okolice, minila so naslajanja škodoželjnih kolegov. Vse se je uredilo, kot se mora, in jutri se K. poroči. Drugič. Čisto drugače kot prvič. Tiha zaobljuba dveh vzajemnih ljubezni za vse življenje. Verjamem v to, Ljubezen za vse življenje. Verjamem, da bo zmogla premagati vse, kar ji bo stopilo na pot. Verjamem, da bo vedno tako topla in preprosto pristna, kot je zdaj. In verjamem, da bo z njunih obrazov vedno sijala topla sreča, ker sta se našla. Vse lepo, K. in I.! In naj vaju zmeraj, ne samo jutri, spremlja Ljubezen. :))