Čarobno

Čarobni prvi hip,
ko na svojih prsih

začutila sem tvojega srca utrip.

Čaroben lahen stisk

tvojih drobcenih dlani,

ko tvoje telesce mi

v naročju leži.

Čaroben tvoj zlati nasmeh,

ki se ti razlije čez lička

in prižge sonček v očeh.

Čarobne tvoje majcene nožice,

ki neutrudno ubirajo nevidne še stezice.

Čaroben vsak trenutek s tabo,

ko ni konca čudežem ne sreči ne zahvali,

da mi te nebo je dalo.

(slikca je z neta)

Kdo?


Na starih fotografijah
vse isto se zdi;
iste barve, iste oblike, obrazi, nasmehi -
nemi pomniki pobeglih dni…
A čas neizbežno teče
in nekdo se zmeraj spremeni.
Zdaj drugačen si
in jaz še zmerom ista.
Morda pa isti si ti in
sem drugačna jaz...
Ali pa drugačen je le čas...

...

Mimobežno

Kot mehko usnula
narava se zdi;
udušeni glasovi,
skrite stezice, potke, poti....
V beli tišini le zrak
se zgane sem in tja
v ritmu,
ki  zimska ga pravljica igra...

Iskrenje

Na trepalnicah jutra še visijo strdki noči, ko rezek blisk kot krempelj razpara trebuh neba. Dan se drami z nevihto, ki je kot mačka. Sprva majhna igriva mucka, ki s svojimi šapicami po nebu sem in tja kotrlja puhaste oblačke, nato pa z divjim veseljem razpraska umirjeno površino neba tam zgoraj. Obožujem jutra, ki jih opere dež. Odprem okno in nastavim dlan, da nanjo skozi razparane oblake spolzi brez števila drobcenih kapljic. Ne vedoč, kam se spuščajo, polzijo čez mojo razgreto kožo in na njej puščajo drobne vlažne sledi. Zrak trepeta od nabreklega vonja po prebujanju zemlje.