Povsod je lepo, ....

...v maminem trebuhu je najlepše. :) Četudi je slednji zmeraj bolj tesen. :) Si očitno misli najino dete, ki se sicer akrobatsko (in predstavljam si, da vedno težje) preteguje in namiguje, da počasi bi prišlo na svet, ampak ne še čisto. Torej čakam(o). S korakom distance ugotavljam, da to niti ni tako slabo. Namreč. V zadnjih dnevih so me preplavljali silno kontrastni občutki. Od veselega in nestrpnega pričakovanja do nečesa, paniki podobnega. Običajno hormonski koktajl, ki je vseboval enako običajne diametralno nasprotne si občutke; veselje:negotovost; sreča:strah; neučakanost:nepripravljenost....Vse tisto, s čimer se srečuje večina prvorodk. Odkar pa je predviden dan D oz. R mimo, je prevladujoč občutek samo še želja, da se dete čim prej rodi. Čeprav priznam (jaz, lepo prosim!), da bom po eni strani prav pogrešala nosečniški trebuh. Občutek, da ti je malo (ne)znano bitjece tako blizu; da čutiš vsak najmanjši premik, je res nekaj edinstvenega. Da ne omenjam, kakšne čudeže povzroča ta isti trebuh, kakor hitro se pojavi v kakšni koloni ali drugi "gužvi". Splača se! :))
V teh dneh podaljškov nekako analiziram čas doslej. Od prvega dne, ko sem izvedela, da sem noseča (torej po vseh 6 testih, ki sem jih opravila, ker pač prvemu nisem verjela), do prvega UZ, ko sva zaslišala bitje srca najinega otroka, do prvega naraščanja trebuha pa vse do prvih gibov. Z izjemo nekaj zanemarljivih začetnih težav je bila moja nosečnost res lepa. Oz. je še vedno. Nekje pred iztekom rizičnega obdobja 12 tednov sem zakrvavela. Čisto drobno, komaj opazno, a bilo je dovolj, da sem objokana, razočarana in neizmerno žalostna obsedela v kopalnici, prepričana, da otročka ni več. A je k sreči bilo vse OK; lažen alarm, ki sva ga oba s P. obilno zalila s solzami in se  tako zavedla, kako zelo si pravzaprav želiva otroka. Zato sem danes tudi te izkušnje vesela. Da je nekako materializirala, konkretizirala najino željo in nama pokazala, kako zelo resnična je.
Zanimivo je, kako sama nosečnost spremeni žensko. Dokler je bila nek abstraktni pojem iz prihodnosti, so se mi misli pogosto ustavljale ob vprašanjih čisto telesenih sprememb. Kakšna bom; kako zelo okrogla (beri:debela), kako se bom spremenila, bom sploh še ženstvena; kako bom zaznamovana. Ko pa so se spremembe dejansko začele pojavljati, sem jih bila samo vesela. Res je, da niso bile neprijetne in za to vsakič znova ponavljam zahvalo genom ali pač višji sili. Res pa je tudi, da se z nosečnostjo prebudijo občutki, ki si jih človek prej težko predstavlja. Naenkrat razmišlja najprej o dobrobiti otroka in šele potem o sebi. Nekatere stvari postanejo čisto nepomembne in četudi se je nekoč teoretiziranje o negi in vzgoji zdelo nekako banalno oz. trivialno, se človek naenkrat zave, da že 3. bere knjigo o dojenčkih ali o vzgoji ali stimulaciji z igro ali o masaži dojenčka ali o povezovalnem starševstvu ali ..... Dokler ga ne zgrabi panika, ker se mu naenkrat zazdi, da je imeti otroka ena najbolj kontradiktornih znanosti, ki jim spričo vse silne teorije ne bo nikoli kos. Zato so podaljški kot nalašč. Za korak nazaj. Da se pomirijo racionalni oz. "znanstveni" strahovi in se znova vzpostavi pristni materinski nagon. Tako lahko človek spet začne verjeti, da bo vse v redu. Tako sem sama spet začela verjeti, da bo vse v redu. Ne vem še sicer, kako, ampak bo. :)
In še za nekaj so več kot dobrodošli podaljški - za terapije akupunkture. Od vključno 35. tedna nosečnosti hodim na AKU za nosečnice, priprave na porod. In ne samo, da je doktorica, ki jo izvaja, eden najbolj sončnih in srčnih ljudi, kar sem jih srečala zadnje čase, tudi učinek je naravnost presenetljiv. Kako bo delovalo med porodom samim, bom še poročala, a doslej so vse nevšečnosti (boleč križ in kolki, neprijetno in boleče vlečenje trebušne prepone navzdol zaradi vedno večjega ploda, nespečnost, obiskovanje stranišča 565-krat dnevno...) izzvenele in dobesedno čutim dotok energije. Tako da lahko samo priporočam. :)
In ker je mama zdaj (99,9999 % časa) povsem mirna in čaka dete z veseljem, ne strahom, lahko to detece lepo pride. Ob pravem času (po možnosti podnevi :)).