Še ena o poroki (kdo bi si mislil? :))

Oni dan sem med vpisovanjem v (šolski) dnevnik mimogrede opazila, da je do dneva D (oz. P, če smo natančni) še 4 tedne. Prosim?! Kam je izginil čas??! Kje je nastal vakuum, ki je posrkal minulega pol leta, ko se je vse okoli poroke zdelo nekako neresnično, kot nekaj, kar bo - nekoč, nekje, nekako. Od takrat je vse prešlo od deklarativne in abstraktne zamisli do čisto konkretnih in zmeraj bolj živih načrtov oz. že kmalu izvedbe.

Pred časom, veliko časa pravzaprav, sem mislila, da se ne bom nikoli poročila. Najprej zato, ker se mi je zdel zakon najboljši način, da uničiš ljubezen. Potem zato, ker moj nekdanji fant ni bil najbolj navdušen, potem so bile vmes druge prioritete. Potem sem po sistemu lisice in kislega grozdja pač sklenila, da poroka in zakon nista zame. A sem si oboje želela. Vedno bolj. In prva zaroka (ja, tudi to je bilo vmes) je bil do takrat najsrečnejši trenutek v mojem življenju. A ker je potem vse potihnilo in se je poroka odmaknila nekam v nedoločno prihodnost, sem počasi in potiho ponovno pristala pri lisici in kislem grozdju. Potem sem - spet - pokopala idejo o poroki in ljubezni sploh. Čeprav je bil pokop načelne narave in je v meni ostala želja po obojem. Ki se je k sreči v kratkem materializirala v podobi mojega bodočega moža. Nekje vmes med tistim, kar je bilo, in tistim, kar bo, sem se zamislila nad bodico, da se vse ljubezni končajo žalostno in večina zakonov z ločitvenimi papirji. Zakaj se potem sploh poročiti? Ja; zakaj? Zakaj mi to toliko pomeni? Kaj mi sploh pomeni? Predanost. Zaobljubo. Simbolno združitev v eno. Res je, da je vse to enako legitimno brez formalnosti. Nič manj in nič bolj ne ljubimo, če smo poročeni ali ne. A občutek pripadnosti mi je zelo dragocen. Čeprav je to skregano s pragmatičnostjo. Čeprav je veliko bolj enostavno in rentabilno ostati vsaj pro forma samski (olajšave pri plačilu vrtca npr..) Vendar vsemu navkljub verjamem, da je zakon nekaj lepega. Trdnega. Temelj za družino. Prostor za rast v dvoje in predvsem za veliko osebne rasti. Priznam, sem idealist. In kar je huje - romantik. A tako je in za tem stojim. :))

Sicer?
Sicer še nihče ni odpovedal udeležbe, potrdili pa so jo že mnogi, kar razumem kot dobro znamenje. :)) Obleka? Oba oblečena. Čevlji? Sem še bosa. Šopek? Naročen konec tedna. Prstani? Že doma. Vse tri lokacije "oblečene" (še ne praktično, ampak načrti, ideje in material za dekoracijo so pripravljeni. In ne morem si pomagati, da se ne pohvalim, da sem lastnoročno poskrbela za večino dekoracij). Pogostitev? Poročni meniji naročeni . Vsi dodatki pripravljeni. Manjka še torta, nekaj mojih dodatkov in - poročne priprave. :) Čisto prave priprave. Pa slovo od samskega stanu. In opravljen plesni tečaj. In naročilo lepega vremena. Sem kaj pozabila? Ne, mislim, da je to vse. Bi se mi pa prilegel dopust.....Ne od preutrujenosti od priprav na poroko, ampak od drugih, manj razveseljujočih aktivnosti.

Ampak to je že tema za drug blog. :)

P

..ali peripetije predporočnih priprav

Priznam. Ob bližajočem se dnevu P me rahlo daje nervoza. Ne zaradi smisla, globine, pomena, razsežnosti in trajnosti tega koraka, pač pa zaradi same izvedbe. Še pred kakšnim mesecem ali dvema sem bila čisto mirna; vse sem imela naštudirano, vse pod nadzorom, vse domišljeno v mislih, vsi ključni elementi - lokacija, ansambel, obleka, povabljenci in seveda ženin :) - so bili urejeni in jasni.

Potem....Potem se je začel bližati datum, ko bi morala priti moja naročena obleka. Za to, da jo kupim, sem se odločila po tem, ko so me v enem od salonov hoteli za izposojo oskubiti za 530 evrov. Kar se mi je zdelo veliko. In ob ugotovitvi, da dobim svojo, novo, po meri narejeno obleko za več kot pol manj, končno tudi preveč. Zato sem po googlanju prišla do svoje "THE" obleke, jo naročila in potem čakala.....In še malo čakala ter po obljubljenih 25 dneh na mail dobila obvsetilo, da je obleka krenila na dooooolgo pot preko luže. Odveč poudarjati, da sem vsaki dve minuti visela na http://www.tnt.com/ in gledala, če je obleka že tu. Prav tako je odveč navesti mojo umirjeno reakcijo, ko sem prebrala, da je v četrtek popoldne obleka res bila v Mb, jaz pa v službi, mama na straži doma, paketa ali obvestila o njegovi dostavi nikjer, zgoraj omenjen link pa me je obveščal, da je "recipient not found at home". Grrrr!! Sem vsa nestrpna klicala tja in obleka je bila okoli osmih v petek končno doma. Jaz pa v službi! Do dveh! Če je kaj bolj krutega! :) Potem sem dirkala domov 100/uro, vsa v pričakovanju velikega, lepega paketa z mojo dolgo pričakovano obleko. Khm...Na postelji me je čakal majhen, v sivo plastično vrečko zavit neugleden paket(ek), ki ni obetal nič dobrega. V mislih sem že sama sebi čestitala, da sem tako kardinalno zašila stvar: odpovedala rezervacijo sicer lepe obleke, vrgla stran denar in se povrh še osmešila, ko sem se tako veselila, da prihaja o.b.l.e.k.a. Smrk....Ampak!! Ampak - ko sem tisti neugledni zavoj odprla, je bila spodaj še ena plast - nekak celofan in v tistem moja obleka. Ki je "čudežno" neverjetno narasla in se razširila ter končno tudi zadobila pravo obliko. Seveda sem jo takoj poskusila. :) In ker drugega ni bilo doma, v njej naokoli defilirala pred "malim sončkom" (nečakom, za katerega si bo treba omisliti nov vzdevek), ki mu verjetno ni najbolj jasno, zakaj se teti rahlo trga, ampak dokler je dobre volje, nima nič proti. :))

Vmes smo se učili smučanja (in preživeli v enem kosu :)), imeli neljube obiske v ZD, čakali na vabila, razposlali vabila (ki jih je bilo potrebno še lastnoročno zložiti in nasloviti) in naredili že skoraj čisto vse kotiljone...Vse mi je v veselje - da ne omenjamo, koliko ceneje je, če človek kaj naredi sam - in uživam v pripravah. Zelo. In s tega vidika se mi zdi čas priprav še prekratek, ker je zelo lepo razmišljati o vseh drobnih in večjih akcentih, ki dajejo pečat temu dnevu. Ampak......Ampak imam veliko, ogromno, neznansko težavo. Težko izpustim stvari iz svojih rok. Sem dobra gostiteljica, dobra asistentka drugim gostiteljem, a zanič gostja. Samo biti tam in uživati?! Kaj bom pa delala?? In predvsem - kaj, če bo kaj narobe? Pa mi je razumsko vse kristalno jasno. Od tega, da je to samo en dan. Da je namenjen nama in je pomembno le, da bo za naju lep. Da prav nobena stvar na svetu ni všeč vsem. Da tudi najina poroka komu ne bo všeč. Da je smisel poroke v simboliki. V zaobljubi, predanosti, zaupanju v dvojino. Vse to VEM. A čustveno me izdajajo številne druge misli. Panika, ja. Pred tem, kako bo v sami praksi vse skupaj potekalo. Noro, vem. In zgrešeno. Tudi to vem. A si ne morem pomagati. In zadnje dni mi po glavi straši še en preblisk, ki me do sedaj sploh ni obiskal niti v sanjah - da bodo takrat vse oči uprte v naju.....Sicer bodo to oči meni ljubih in s premislekom izbranih oseb, a vendar...Malo mi bo nerodno.....Ah, groza, s čim se obremenjujem! :))) Celo sanjam že to najino poroko. Že dvakrat! Prvič je moj dragi pred matičarjem začel plesati (!), drugič sem sanjala, da 20 minut do poroke še ni bilo nobenega svata! :)) Mislim, halo?!? Jaz in taka panika?! To mi sploh ni podobno. Sploh. Še dobro, da ostane dovolj časa za dihalne in druge sproščujoče vaje. Ali pa vsaj terapijo s Persenom. ;)



Uf, smo se razpisali! Pa še več kot mesec je do dneva P. :)))))