Pričakovanja sfižijo srečo?

Zadnje dneve, tedne in počasi že mesece se pripravljam(-va) na poroko. Zelo se je veselim. :) Ne samo tistega dne, ampak vsega, kar iz nje izhaja in kar s seboj prinaša. Veselim tako, da se obenem bojim. Tega, da s svojim široko odprtim, s pričakovanjem in (za)upanjem napolnjenim srcem ne privabim na najino pot česa slabega...
Spominjam se, da so mi kot majnhi deklici vedno govorili, da se ničesar ne smem preveč veseliti, ker bo potem gotovo vse narobe. In potem je res bilo. Komaj sem čakala npr. izlet, in je potem lilo kot iz škafa, da je bila zadeva odpovedana. Nestrpno sem pričakovala, da gremo kam skupaj, pa se je pokvaril avto. Želela sem si novih čevlje, a jih ravno v moji velikosti niso imeli. Čsto nestrpna sem bila, preden smo se kam odpravljali, a je potem prišla vmes "višja sila" in mi smo ostali doma. Vedno se je ponavljala ista pesem: nikar ne pričakuj preveč, ne veseli se tako zelo, ne stavi vsega na nek dogodek, ker bo nekaj gotovo narobe. In je potem - seveda! - bilo. Seveda danes vem, da naše misli krojijo našo usodo in so tiste uničevalce dogodkov priklicali drugi soudeleženci, prepričani, da niso vredni sreče ali vsaj veselja, a vendar: je kdo iz te enačbe pričakovanj in razočaranj izvzet?
Podobno mi nekje ob dnu možganskega debla utripa v teh dneh. Najraje bi vsem vsak dan sproti povedala, kako sem enostavno srečna. Izpolnjena in zadovoljna. Kako se veselim najinih čisto običajnih dni skupaj, najinega doma, najine dvojine, tega, da enostavno sva...A me nek glas ustavi in začne s svojim zoprnim "ja, ja, zdaj si vsa vzhičena, kaj bo pa potem?!" In kar vidim grozeče oblake zle usode, ki se od bog ve kod zgrinjajo nad naju, v poduk, da nihče nima vsega, da kaj takega, kot je "čista sreča" ne obstaja izven pravljic....
Nekje do tukaj sem napletla svoj zapis sinoči. In ga zgolj shranila med osnutke, misleč, da ga bom danes spremenila, če ne kar izbrisala.
Danes pa.....
Sovražim, kadar se moj šesti čut o čem ne zmoti. Sovražim! Čisto živčna postanem, ko nekaj zaslutim in vem, da nekaj ni (ne bo) vredu. In bolj kot so ti občutki izraziti, bolj se jih trudim preslišati, jih utišati, se jim izogniti. Ne gre. Danes sem bila pri zdravniku.....In tisto, o čemer sem pisala zgoraj, je nekako oživelo. Priznam, da se bojim. Tega, da prvič v življenju ne razumem in ne poznam svojega telesa. Da imam občutek, kot bi se mi izneverilo....
Ja; kaj bo potem? Kakšno in katero ost spoznanja ali/in preizkušenj prinaša prihodnost?...Upam in verjamem, da bo vse dobro....Da kdo tam zgoraj nima (preveč) ciničnega smisla za humor....

Nežno in počasi

Ljubi me nežno
in počasi, moj ljubi,
z dotiki metuljev me ljubi,
dokler na peclju jutra
ne vzprhuta poslednji dan...

Jemlji me v roke, ljubi,
nežno in počasi,
moj kipar, moj ljubi.
Dolbi me s svojimi poljubi,
izdolbi v silhueto me Ljubezni,
ljubi...

Pripoveduj mi o ljubezni, ljubi,
nežno in počasi,

usnuj me v pravljico

o večni sreči, ljubi.

Spet in spet

in vedno znova

me ljubi....in ...

ko sanjam, me nikar ne budi...

slikca je z neta

(A.B.)

Jaz in čevlji. Čevlji in jaz.

Ko sem bila še majhna, sem z največjim veseljem vlekla nase takrat mnogo prevelike mamine čevlje. Takšne s peto, ki jih je mama imela le za posebne priložnosti. Spomnim se enih 5 parov, ki so na mojih nogah prehodili občutno več (kilo)metrov kot na maminih. Lepo gor in dol po dnevni sobi, po možnosti mimo ta velikega ogledala na moji takrat vsakodnevni poti v službo (beri: pred omaro v dnevni sobi, ki je bila tabla, pred njo pa so v klopeh - na blazinah - sedeli moji učenci - plišasti medvedki). Ne spomnim se, da bi kdo kdaj spodbujal moje navdušenje za čevlje, a vendar je le-to od nekdaj v meni. V osnovni šoli se najbolj spomnim večnih pogajanj ob nakupu čevljev. Pragmatizem na eni, nečimrnost na drugi strani. Hmmmmm; kaj neki je zmagalo? Ilustracija: 2 km sem hodila peš v visokih, čez kolena segajočih črnih škornjih, ki spet prihajajo v modo. In čeprav so me bolele noge, ne bi tega priznala za živo glavo. Takrat sem se uklonila vsaj glede višine pet - vse do valete sem bila bolj "prizemljena", takrat pa je bila uradna otvoritev petkarjev. Ko sem v srednji šoli po hitrem postopku opustila usnjene jakne in kavbojke ter se odločila za bolj resen slog (beri: sakoje in srajce), sem se vdala svoji veliki ljubezni, ki še kar traja. Tudi takrat sem hodila peš - lepo z Glavnega trga do Pegagoškega faksa. Kar je za salonarje s peto precejšen zalogaj, verjemite. Racionalizacija je segala le do omejitve višine pet, ki pa sem jo z veseljm kršila ob izhodih v diskoteko. Ne me vprašat', zakaj sem pri moji višini sploh potrebovala pete, še manj, zakaj pri hudiču sem prostovoljno trpela na vrtoglavih višinah, ko bi mnogo lažje preplesala kakšno noč bolj pri tleh. Nečimrnost, ime ti je ženska, no doubt! :) Ko sem začela delati, so k urejenosti spet sodilli čevlji. Čeprav sem bila v službi od jutra do popoldneva, sem prvo leto - vso leto - vztrajala na visokih petah. Vsaj tozadevno sem od takrat napredovala - nazadovala, pravzaprav - in sestopila z 8-centimetrskih na 5-in manj centimetrske petke. V službo sem celo prinesla čisto nizke čevlje, da se preobujem, ker se EMŠO že pozna. Ampak! (Je kdo že kdaj opazil, da šele "ampak" napravi zgodbo zanimivo?) Ampak - zmeraj, čisto res zmeraj ko kupujem nove čevlje, si pred nakupom obljubim, da bom tokrat zagotovo kupila in nepreklicno "sensible shoes". Torej praktične in predvsem - nizke. In kaj se zgodi potem? Moja malenksot zavije v trgovino. Močno se koncetrira na prej omenjeno vrsto čevljev. Praktične, brezčasne, elegantne, z nizko peto. Trudi se, da ji pogled niti ne zaide k "petkarjem". S police vzame prvi par, pa drugi in tretji. Ampak potem se zasvetijo takooooo lepi salonarji. S peto, seveda. :) Kaj če bi jih samo obula? Tako malo, za preizkušnjo. Saj jih ne bom kupila, samo zanima me, kako izgledajo na moji nogi. Aha, sure! Kakor hitro me zapeljejo pete, sem kuhana in pečena. In pridem domov z novimi čevlji. Takimi s peto. Visoko peto. Tako sem podlegla tudi danes. :)
Priznam. In javno oznanjam, da sem neozdravljivo in nepopravljivo vdana - petam. Priznam tudi, da jih imam veliko. Ampak čisto prav vsak par potrebujem. :)

Kriza?

Res je. A ne gospodarska.
Kriza že nekaj časa vlada v medčloveških odnosih. V naši družbi. V okolju, ki glorificira in propagira le trače, potrošništvo, lagodnost enostavnega in neodgovornega življenja. Svobodo posameznika, (skoraj) ne glede na potrebe/svobodo drugega. V času, ko črne (in velikokrat prenapihnejne ter zavajajoče) medijske novice povzorčajo strah, nezadovoljstvo in negotovost pri ljudeh. Kar lasje mi gredo pokonci, ko slišim novice o novih odpuščanjih, izgubah, varčevalnih ukrepih. V svetu, ki je perverzno razsipen, kjer se dobički in bogastvo kopičijo na eni strani, kjer se astronomske vsote porabljajo za vojsko, kjer nekateri dobesedno umirajo od dolgega časa sredi svojega bogastva....Od kod naenkrat kriza, lepo vas prosim! Gospodarski in znansvetni napredek na višku, ampak mi smo v krizi! Le kdo jo generira? In predvsem - zakaj? Kdo ima znova korist od tega, da ljudje, nezadovoljni, zaskrbljeni, negotovi, brez pravega zagotovila varnosti za svojo prihodnost, živijo vedno težje, a vendar vedno bolj brezglavo? .....
Vendar me zadnjih nekaj mesecev mnogo bolj skrbi neka druga kriza. Tista, o kateri mediji (trenutno) ne poročajo, ker ne sodi v noben strankarski oz. politični program. Kriza odnosov. Tako partnerskih kot družinskih. Koliko srečnih družin se lahko - tako na hitro in na pamet -, spomnite? Sama imam težave. Priznam. Pa ne mislim na tiste, ki so sestavni del vsakega odnosa in po katerih je le-ta še močnejši. Govorim o krizi, ki se kaže kot ena sama naveličanost, skoraj apatija. Apatija pri starših, apatija pri otrocih. Tako smo polni vsega, da smo do skrajnosti prazni....Imamo avtomobile, hiše ali stanovanja, računalnike, mobitele, psp-je, i-pode, wii-je, kup tehnoloških igračk; imamo sredstva, da si marsikaj privoščimo - ampak: ali smo srečni? Ali ljudje sploh še znamo biti srečni (drug z drugim in drug za drugega)? Srečni v tisti prvobitni, nedolžni, po svojem bistvu otročji obliki, ko v sebi enostavno čutimo veselje in voljo do življenja? Priznam, da ne poznam odgovora, a se mi vendar dozdeva, da marsikdo ne zna biti srečen. In ne, ni oksimoron: biti srečen je veščina, ki te je nikjer ne naučijo. Lahko se le sam odločiš. da se boš potrudil biti srečen in zadovoljen s svojim življenjem, kajti nihče izven tebe samega nima sredstev ali moči za to, da te o(ne)sreči....
Zadnje dneve - oz. že kar mesece - me spremljajo zgodbe takšnih in drugačnih nesrečnih dvojin. Žalostijo me, ker so mi blizu, ker bi rada kaj naredila, kako pomagala, a vem, da ne morem niti ne smem. Še bolj me žalosti, ker je sumljivo malo ljudi, ki bi bili dejansko srečni, da so, kjer in s komer so. Večino preveva nek cinizem ali prej omenjena apatija. Tisti, ki so poročeni, se skoraj prizanesljivo nasmihajo ob mojem veselju, da se bom poročila. Tisti, ki so samski, obupavajo nad potencialnimi partnerji in tožijo, da enostavno ni več "normalnih" ljudi, s katerimi bi si sploh želeli poskusiti ustvariti skupno življenje. In sploh - zakaj le, če se slej ko prej vsi razidejo?!

Žalosti me. Dejstvo, da kljub temu, da smo maksimalno opismenjeni, izobraženi, povečini razgledani, ostajamo vsak k sebi, zaprti v svoje slonokoščene stolpe, prepričani, da nas nihče ne razume, prostovoljno obsojeni na samsko, samozadostno življenje iz katerega bodisi zaradi komodnosti bodisi zaradi strahu ni vredno/varno izstopiti....

http://www.youtube.com/watch?v=iLsiBApVLGU