Prepozno

Tako je nekega dne
prepozno za mnogo stvari:

prepozno za prošnje,
ki jih nisi upal izprositi,
prepozno za obljube,
ki jih nisi mogel izpolniti.
Prepozno za besede,
ki bi te odrešile lastne bede,
prepozno za opravičila,
ki bi se srca dotaknila.
Prepozno za molitve,
upanja v njihove izpolnitve,
prepozno za zahvale,
ki dvom v smisel bi pregnale.

Tako je nekega dne
enostavno prepozno...
(A.B.)

http://www.youtube.com/watch?v=bbrpWIMQHKM&feature=related

Danes sicer bolj pozno, a vendar - petkova pesmica je tukaj. Zame lepa in ganljiva "..and you say sorry like the angel heaven let me think was you..."

Skoraj ljubezen

Kot kakšna
globoka in prava
se včasih neprava
ljubezen zgodi.
Čeprav ne obljublja,
čeprav ne pogublja,
njeno slovo čudno boli.

Kot drobcena
vreznina,
kot neznatna
odrgnina,
ki komaj opazno
skeli.

A vendar...

Njena sled
pusti brazgotino
in včasih celo krvavi,
preden zbledi...
(A.B.)

Vsak izmed nas je imel kakšno tako, vsaj eno, "skoraj" ljubezen. Tudi midva. Zato današnja pesem. Pred časom sva oba ob njej jokala vsak svojo samoto. Pesem je tako otožno nežna. In jaz, ki sem bolj mehkosrčne sorte in se zlahka vživim v zgodbo, še zdaj včasih ob njej sproščam solzne kanale. Čeprav njeno poslušanje ne boli (več), ampak ker je preprosto lepa in me gane. Sentimentalka, pač. :)

ps: besedilo v izvirniku je enostavno krasno ("Well, I'd never want to see you unhappy, I thought you'd want the same for me...") Po mojem skromnem mnenju. Ampak to velja itak za vse pesmi, ki se bodo v prihodnjih dneh zvrstile na blogu. :)

http://www.youtube.com/watch?v=EDEEzS7OV2k

Zamudnica...

...sem zadnje dni, ko mi čas vse prehitro mineva. Beži. Odteka in se ne zmeni za moje čisto tihe in drobcene želje, da bi malce upočasnil svoj tek. Če kaj, potem vedno globlje dojemam, kaj pomeni tisti Goethejev vzklik "Trenutek, postoj!"... Nekatere trenutke bi sebično zamrznila in pospravila v najlepšo žametno škatlo, kar jih je, in se vanje odela, ko zaboli življenje. Kar ne morem verjeti npr., da je "moj" mali (khm - to je nekoč bil) nečak star že 11 let. Halo?! Kdaj natančno sem zaspala in prespala vmesni čas, odkar me je pomotoma klical mama, do zdaj, ko mi že razlaga, katera punca mu je všeč? .... Prehitro, prehitro....

Kakor koli - ta teden sem nameravala obarvati blog glasbeno. S tistimi pesmimi, ki so najine, vsaka po svoje del najine zgodbe. In iz zgoraj omenjenega razloga neubogljivega tempomata začenjam teden danes, v sredo. S pesmijo, ki naju je prva zbližala. Takrat s P.-im drobnim p.s. v prvem pismu: "tudi meni je všeč N. Bedingfield..."

Dodano je, kar odmeva po svoje (torej po moje) ob posamezni pesmi - ne gre za prevode, zgolj utrinke, asociacije, navdih in občutja ter tiste verze/misli/besede, zaradi katerih so nama te pesmi blizu in zaradi katerih sva blizu drug drugemu....


http://www.youtube.com/watch?v=BEzbkGj7EaQ

Brez naključnosti
sorodne duše
najdejo pot
k nerazrdužljivosti....
(A.B.)

Prvi(č)

Pomlad se je bujno bohotila pred oknom in sočne barve so se prelivale iz pozno pomladnih v zgodnje poletne. Ptice so odžvrgolele svoje snubitvene pesmi in se posvečale gnezdenju. Muževna stebla so brstela in se napenjala pod napetimi popki in predrzni žarki so silili skozi okno in dramili čute. Postalo je neizogibno in ni se bilo mogoče več pretvarjati, da oba ne čutiva enako. Enake nezadržne, neustavljive potrebe. Enake želje, ki ji ni bilo moč pobegniti. Ja, bil je skrajni čas, da se podam na do takrat neodkrito področje. Področje P. kuhinje. :)

Kmalu po skupni vselitivi sem se seveda želela izkazati kot (dobra) kuharica. Vsaka običajna smrtnica (to je takšna, ki nima v procesorju shranjenih 1000 receptov za vskadanje in posebne priložnosti) ve, da je odločitev o meniju ena bistvenih dilem, ki terja temeljite priprave in je obenem odgovor na enega ključnih vprašanjIn pestrega ženskega vsakdanjihka. Po vseh miselnih operacijah sem se torej odločila. Pripravila bom juho, glavno jed in - palačinke. Orehove palačinke. Te so menda všeč večini, poleg tega mi je njihova priprava v preteklosti šla dobro od rok. Po hitenju iz službe in nakupu vseh potebnih sestavin sem se veselo vrgla na delo. Seveda strogo profesionalno - z vso opremo, sestavinami in izdelanim planom dela. Dve uri pred prihodom P. domov, sem že bila na bojni poziciji, s kuhalnico v roki navdušena nad tem, kako obvladam situacijo (beri: novo kuhinjo, v kateri sem se počutila malce nenavadno, skoraj kot vsiljivka). Vse je teklo super po planu in ko so bile na pečene že prve palačinke, je v vratih škrtnil ključ. Seveda ni potrebno posebej poudarjati, da sem bila sila ponosna na to, kako dobro sem obvladala situacijo. Ampak ker se mi je zdelo, da bi lahko bilo palačink premalo, sem se odločila pripraviti malo več zmesi. Kar je čisto lahek korak. Enostaven. Dokler človek ne naleti na solnico, ki ni dobro zaprta.....Jep, namesto da bi lepo solila pripravljeno zmes, sem jo dobesedno pobelila s soljo. Vanjo sem stresla več kot polovico solnice. Seveda je bilo v isti sekundi že spet vse pobrano iz sklede in samo potiho sem molila, da se v tisti sekundi ni uspelo raztopiti preveč solnim kristalom. Verjetno je odveč dodatek, da proti solnim kristalom, topečim se v mleku, optimizem ne pomaga. Tako sem spekla palačinke, jih dokončala in potem.....Sva se samo smejala, ker so bile taaaako slane, da niso bile užitne. K sreči je P. to vzel s humorjem in mi ni štel preveč za hudo, da sem prvega malo zasolila. Obed namreč. :)
Sem se potem potrudila in popravila zadevo, pa tudi večkrat po tistem sem popravljala (in popravila) vtis, da nisem čisto zanič kuharica, k potrditvi česar naj neskromno dopišem dejstvo, da od mojih prvih kuharskih podvigov do danes pridno pridobivam(o) kilograme. Še sreča, da jih z najrazličnejšimi interdisciplinarnimi športnimi in drugimi dejavnostmi tudi krotimo :)

Še daljša nedelja…

V nedeljo zjutraj je ob šestih prvič zabrnel telefon. Diskreten sms. Z vprašanjem, če sem dosegljiva in če imam že kaj v načrtu. Razen tega, da sem mami obljubila obiske pri sorodnikih, res nič. Ampak k sreči so mame potrpežljive in razumevajoče, zato tudi moja ni bila preveč ("Spet se bosta videla?! Pa saj si snoči prišla tako pozno domov!") presenečena, ko sem ji še pred odhodom od doma vneto gnjavila, kdaj morava najkasneje (kar je bilo 2 uri za tem, ko sva še stali pred hišo) biti doma. S P. sva se potem dogovorila za kosilo točno opoldne in ga malce podaljšala – do pol desetih zvečer. Poslovila sva se z nežnim poljubom in željo ter dogovorom, da se naslednji dan spet vidiva, in sicer za ogled Pretty woman. V ponedeljek zjutraj sem v zbornico kar prijadrala na krilih ljubezni in kolegice/sodelavke/vmes kakšna prijateljica so me z nasmehom v očeh opazovale, ko sem brez besed izdajala, kako sem se imela med vikendom.
Komaj sem čakala, da bo ura šest, ko bom spet lahko videla svojega ljubega. Ob šestih sem stala pred vrati njegovega stanovanja in z razbijajočim srcem čakala, da jih on z enako razbijajočim srcem odpre.

Potem…

Potem sledi veseloigra o ljubezni v petih dejanjih:
1. dejanje: izpoved obojestranske ljubezni.
2. dejanje: skupna vselitev (kar je skoraj vredno samostojnega vpisa – ko je stal pred mano z nasmeškom na obrazu in ključem v rokah)
3. dejanje: spoznanje njegovih in mojih staršev/prijateljev/sorodnikov
4. dejanje: zaroka (definitivno vredna samostojnega vpisa)
5. dejanje: skupno življenje, ki ga bova potrdila in poglobila pred matičarjem z načrti o skupni družini, in za katerega želim in upam, da bo trajalo in trajalo in trajalo ….

Nekatere zgodbe lahko imajo srečen konec, mar ne?
:)

Dooolga sobota

Nekako sem si potihem mislila, da je to taaako tipično.
Za mojo prijateljico. :) Klicala me je namreč ona in se opravičila, da ne more zaradi drugih obveznosti. Nisem imela nič proti, čeprav mi ni bilo najbolj jasno, kako naj zapolnim tisti dve popoldanski uri, ki sta naenkrat hodili viška do "uradnega" zmenka. Ampak - kaj napravi ženska pred zmenkom? Jasno, okoli obrne omaro! Ob tem si dopoveduje, da ni preveč pomembno, kaj bo oblekla, da mora biti všečna takšna, kot je ali nič ter obenem brzda srce, ki iz neznanih vzrokov vseeno pospešeno poskakuje.
Tako sem nekje okoli treh - ja, zmenek je bil ob 17.00! - začela razmišljati, kaj bi oblekla, da ne bom preveč oz. premalo resna/urejena/neurejena/vpadljiva/dolgočasna in podobne težke življenjske dileme. V tako kratkem času se menda še nisem tolikokrat pogledala v ogledalo, popravila pričeske, zamenjala celotne podobe. In vsega je bila "kriva" moja draga P., ker me je pustila na cedilu z najinim zmenkom ter me tako pahnila v mrzlično dveurno tuhtanje, kaj vse lahko gre tokrat narobe. Družba meni dragega nečaka, ki je kar naprej hodil okoli mene in spraševal "Za koga se pa tako "rihtaš"? Kam greš? S kom greš? Zakaj greš? Saj boš hitro nazaj, ne? Te bom čakal pokonci, dokler ne prideš nazaj!" ni ravno pomagala. :)
Ko je bila ura 10 do pet, sem s srcem nekje visoko v grlu sedla v avto in se odpeljala do dogovorjenega lokala. Pred tem sem poslala še en sms moji P., da naj drži pesti, ker odhajam "usodi nasproti". Seveda ni potrebno posebej poudarjati, da sem vmes računala, kako naj ne bom ne prehitra in ne prepozna. Čisto maaaaajčkeno sem razmišljala o vsem črnih scenarijih - saj veste, nekdo na videz prijazen odpre usta in trenutek kasneje se človek sprašuje, kaj počne tam. No, moj zmenek je bil točen, jaz pa tudi nisem zamujala več kot minuto.
Potem....
Potem je bilo vse nerazumljivo čudno.
Čas je naenkrat dobil drugačno dimenzijo in moč. Preden sem se dobro zavedla, je bila zunaj tema in z mojim spremljevalcem sva ugotovila, da kljub temu še ne bi šla domov. Povabila sva se na biljard - ki ga mimogrede fantastično obvladam, glede na to, da sem ga do takrat igrala le enkrat v življenju. Ob napol zatemnjenih biljardnih mizah sva vsak zase in oba ne preveč zagrizeno skrivala rdečico, ki nama je uhajala na lica. Krožila sva okoli mize in drug okoli drugega, zadnja pora mojega telesa pa je utripala v neznanem vznemirjenju....
Ko sva zadela nekaj lukenj - in veeeeeliko skupnih tem za pogovor- , ko sva si razkrila dobršen del svojih življenj in presenečena ugotavljala, kako neverjetno podobna sva si, kako podobni bivši zgodbi imava za seboj, sva se od biljarda "preselila" na drug konec lokala, na udobne naslanjače. In se izgubila...V času, pogovoru, bližini. Tako zelo, da nisva opazila, da so okoli naju postopoma ugasnili vse luči, gostje so odšli in naenkrat je ob nama v zadregi stal varnostnik, ki se je odkašljal, da "khm, saj ne, da naju meče ven, ampak lokal so zaprli." Smeje in presenečena, da je toliko ura, sva odšla proti izhodu.
In se potem po obvozih vozila do mojega avta, ki sva ga pustila pred izhodiščnim lokalom.
Še nekaj časa sva sedela v avtu in se, izgubljena v času in najini bližini, pogovarjala. Poljubila sva se za lahko noč in odpeljala vsak v svojo smer.
Vso pot domov je v meni nekaj pelo in odmevalo. Bila sem do zadnjega kotička polna bližine nekoga, ki sem ga komaj spoznala, a sem ob njem čutila, kot da ga poznam od nekdaj.
Preden sem zaspala, sem poslala 3 sporočila:
"P. je zakon!" - tega najini skupni znanki oz. prijateljici, K., ki je bila tako presenečena ob odkritju dopisovalca.
"Zmenek trajal do pol treh ponoči :) " - tega moji P., ki sem ji oblujubila "update" o poteku zadeve.
In še enega njemu, moji takrat čisto sveži ljubezni. :)
Odveč je verjetno dodati, da nisem tisto noč, kolikor je je ostalo, čisto nič spala. Pravzaprav se mi je zdelo, da spanja nikoli več v življenju ne bom potrebovala. :)

....

Gospodična še kar raste...

"Kolikor vem, ja, mu je tako ime." Po nekaj telefonskih klicih se je izkazalo, da gre za isto osebo. Ki je - naključij ni, ne? - daljni sorodnik druge kolegice in še in še nenaključnih naključij je bilo vmes. Glede na to, da sem (skoraj) iz prve roke izvedela, da je dečko čisto harmless in da ne skriva kakšne žene/otroka/ljubice, sem tvegala in poslala številko. Ter se potem delala čisto "flegma", kdaj, če sploh, me bo poklical.
Prišel je konec tedna in petek popoldan, ki sem ga nameravala preživeti na Pohorju s prijateljicami. Sonce je prijetno stegovalo svoje pomladane prste skozi krošnje dreves, potem pa nas je na vrhu malo manj prijetno zalila tipična aprilska ploha. Malce navlažene smo meditirale v hiški na trikotni jasi, vsaka zatopljena v svoje misli...Jaz seveda v scenarijih, "kaj bi bilo, če bi bilo..." Opazovala sem dežne kaplje, ki so spirale okno in zagrinjale dolino spodaj in sanjala o ljubezni, ki jo bom nekega dne gotovo spet našla...
Potem smo se pogumno spustile na pot v dolino in ko smo prišle do avtov, je tudi dež popolnoma ponehal. Ker smo bile taaaako pridne, da smo z vzponom in spustom ziher porabile vse kalorije, ki smo jih zaužile med dnevom in nam je spričo tega dejstva grozila veeeelika nevarnost podhranjenosti, smo se seveda odločile, da stvar nujno popravimo s pijačo in prigrizkom pri najbližje stanujoči prijateljici. In ravno ko sem občudovala svoje manevrske sposobnosti parkiranja na pločnik (ja, vem, da se to neeee dela, ampak po tistem pločniku res nihče ne hodi), je zazvonil telefon. Poznate občutek, ko ti srce naenkrat začne tako močno biti, da ga čutiš v grlu in te je strah, da bo njegovo razbijanje preglasilo tvoj glas? No, tako je razbijalo meni, ko sem se elegantno odkašljala in po 4 zvonjenjih (da ne bi kdo mislil, da pričakujem klic!) povsem mirno oglasila z nevtralnim "Prosim?" Predstavil se je, predstavila sem se. Čutila sem zadrego v glasu na drugi strani in je bila vesela, ker se mi je zdelo, da tak človek ravno ni igralec ali veliki osvajalec. Dogovorila sva se za zmenek naslednji dan in do konca sicer kratkega in pravzaprav formalnega pogovora sem že zakuhala kot kakšna hormonsko prestrašena najstnica. Z rdečimi lici sem pridrsala v dnevno sobo prijateljice, kjer so me zbrane "babe" z nasmeškom opazovale, češ "Je poklical; kako je zvenel; kaj je rekel; kaj sta se zmenila; kako se ti zdi...." in še kup drugih zadev (kot da lahko človek po 3 minutah pogovora naredi analizo in prognozo, jeah, zagotovo!).
Drug dan sem bila priročno zmenjena z drugo prijateljico, tako da sem imela izgovor, da se ne dogovorim prehitro za zmenek. Prvi "zmenek" (tisti s prijateljico) je bil načrtovan ob 15.00, drugi, "uradni", pa ob 17.00.
Vse lepo in prav, dokler ni naslednji dan malo po 12. zazvonil telefon in je skrušen glas potarnal, da je nekaj prišlo vmes, da ne more in da morava prestaviti zmenek.
Če to ni skrivno sporočilo in intervencija višjh sil?!?!

...

Kako iz gospodične zraste gospa

Nekoč nam je neka zelo modra in zabavna profesorica na fakulteti razlagala, kaj so kriteriji, da bomo iz gospodičen postale gospe. Med drugim tako, da bomo diplomirale in dopolnile 26 (28?) let. To dvoje smo daaaavno (no, ne tako davno, le zdi se tako) dosegli, čeprav eno brez posebenga truda. Obstaja seveda še en način. Ki potrebuje višje kvalifikacije od diplome in ki ni tako samoumeven, kot je minevanje let. Jep, to je uradni status gospe te-in-te. In recimo, da sem v procesu pridobivanja tega naziva in torej počasi svojih blogov ne bom več podpisovala z A.B. :) Ampak - gremo lepo po vrsti.
Ko sem po uradnem pristanku na svoji takrat sila koščeni - in še bolj obupani, lahko dodam - samski zadnji plati končno sprejela tudi dejstvo, da bom pač "uboga-uboga-od vseh pozabljena-od nikogar več ljubljena stara teta-živeča s 5 mačkami-in čisto sama-samcata-dočakala-konec-svojih-dni", sem se bolj iz objestnega obupa kot česa drugega prijavila na nek spoznavni portal. Čeprav doma sploh nisem imela dostopa do neta. :) Pač - da bi minil čas, da bi se kaj "dogajalo" in seveda, jasno, čisto na koncu in skrajno "nepomembno", da bi mogoče koga spoznala. Kar je izgledalo tako, da sem vsakič, ko sem odpirala maile, s pospešenim utripom mislila "mogoče pa..." in potem - doooolg fris, ker ni bilo nič. Ampak dala se nisem - enim parim sem celo odpisala, nekajkrat bila celo na pijači, vendar sem potem ugotovila, da bi bila pač ista figa, četudi ne bi. Čeprav so bili vmes posrečeni gospodje/gospodiči. Iz današnje perspektive zelo zabavni. Recimo fant, ki je bil naravnost navdušen nad mojo šarmanto družbo, zdela sem se mu prav super, največja sreča po njegovem pa je bila, da nisem "b'la kaka učit'lca". Ups. Sem mu nežno pojasnila, da sem prav to in da ga torej ne bom utrujala z razpihovanjem svojega pedagoškega žara. Zelo obetavno je zvenel nekoliko starejši (še vedno pod 40) gospod, ki je v pismih deloval resno, razgledano, za nameček pa je znal na pamet preko 100 pesmi! Nisem utegnila preveriti, koliko od tega drži, ker mi je gospod poslal enih 10 let mlajšo sliko svoje persone in ko sva se srečala na pijači, sem bila (neprijetno) presenečena. Plus točka mu vsekakor gre za to, da je opazil moje neprijetno počutje in se po hitrem postopku poslovil.
Potem je bil tukaj kandidat, ki ga je zanimalo samo, če imam kakšno "res tesno" prijateljico, da bi on in ona in jaz...no, vemo, kaj. Pa bil je gospod tako poln samega sebe, da sem resno razmišljala o tem, da bi mu po zmenku poslala buciko, da bi malce spustil iz sebe vroč zrak, v oblaku katerega je iskal res posebno izbranko, za katero bo prvovrstno darilo iz samih nebes. Da ne omenjam kandidatov, ki so iskali "diskretne dame", ki bi jih za "druženje" ustrezno "nagradili". In še nekaj simpatičnih narav je bilo vmes...
Izhajajoče iz napisanega sem začela letni dopust planirati za eno osebo. Sebe. Trdno odločena, da v začetku julija spokam "kufre" in odpotujem nekam daaaaleč in za dolgo v južne kraje, sem mail in "ponudbe" prebirala le še bolj zaradi kratkočasja. In včasih zabave.
Potem je prišlo pismo, ki je prebudilo moje zanimanje. Čisto kratko, pravzaprav, brez odvečnih nebuloz in olepšav. Ampak ker je njegov pošiljatelj prebral droben tisk v mojem "oglasu" in nanj odgovoril, sem seveda našpičila ušesa. Odgovorila. Dobila odgovor. Bila spet pozitivno presenečena ("mogoče pa le ne bo treba pakat sam' enega kufra!"). Odgovorila. In spet. In spet. Potem je prišlo neizogibno vprašanje po telefonski številki. Običajno je to trenutek, ko se upi znajdejo pred krutim koncem pod giljotino ostre resničnosti. In ko sem tako ob odprtem mailu razmišljala, ali jo napišem ali ne, se je za mojim hrbtom pojavila prijateljica in sodelavka ter poškilila na zaslon, kaj delam (prednost dni z malo urami pouka je, da lahko človek po vseh opravljenih obveznostih za par minut skoči "na" internet - sploh če ga nima doma). Ko je videla, s kom si dopisujem, je bilo prvo vprašanje oz. bojni krik presenečenja - "KAJ!?? S KOM si dopisuješ????!" In takoj naslednje: "Je to njegovo pravo ime? Ker enega takega poznam!" No, super, sem mislila. In zdaj bom izvedela, da ima ženo in otroke in kredite in odsluženo ljubico.
...
(to be continued ali se nadaljuje)

Brez besed

Brez besed

pod težo ur in dni in let,

brez moči pod silo časa,
ki za vsem minulim

nezadržno briše sled...

Brez besed

ob nemem kamnu,

pred katerim

v samotno tihoto

sklanja veneči se cvet...

Brez besed

ob soju sveče

le z mislimi

vseh izgubljenih,

vseh odšlih,

vseh zaspalih

dotaknem se ljubeče...

A.B.

slika je z neta