Namesto inventure: "in vino veritas" ali bolj ga pijemo, boljši smo in lepše 'zgledamo

Konec leta je čas obdarovanj. Čas oziranja nazaj. Samorefleksije. Novoletnih sklepov. Zorenja novih misli. In čas zabav. "Čag". Katerih silna ljubiteljica resnici na ljubo (trenutno) ravno nisem. Sploh ne kolektivnih, ki so običajno zasnovane na konceptu čim več zabave za čim manj denarja. S čimer načeloma ni nič narobe; le da nas je tak koncept že pripeljal v neko predpotopno socialisitčno halo bivšega TAM-a z okraski iz bog-ve-katerega desetletja prejšnjega stoletja, igral nam je "trio-adijo", družbo so nam delali priletni zajetni gospodje, ki so že na zabavo prišli rahlo okajeni in morebiti ravno zato niso opazili ne mojih let ne moje višine, ampak se vztrajno prosili za ples, kateremu sem se seveda taktno izognila in po najhitrejšem postopku takoj po večerji (vključno s kolegicami) zapustila "zabavo". No, tako je bilo.
Ker smo vedeli, da letos slabše ne more biti, smo se odločili (namreč jaz, moja malenkost in jaz), da se bomo imeli kar se da v redu. Lokacija ni bila "sumljiva", priprave pa obetajoče (jeap, ko se ženskam obeta zabava, je čisto vseeno, kako neobetavno zveni - vseeno je pomembno, kaj bo katera oblekla in kakšno frizuro bo imela). Letos sem sicer trdno sklenila (in sklep tudi držala, 10 točk zame!), da si ničesar, ampak prav ničesar ne kupim za zabavo. Zato sem tri dni pred "čago" napol naga skakala pred omaro, vlekla nase vse mogoče kombinacije (celo girlande za jelko sem spremenila v pas - brez skrbi: na koncu vseeno nisem šla ovita v novoletno okrasje :)) in seveda nobena ni bila primerna. Nečimernost, ime ti je ženska! Kaj hočemo. :) Na koncu sem vseeno odšla dostojno oblečena, za vsak slučaj v nesramno visokih petah. Zakaj? Priznanje št. kdo-ve-katero: ne maram plesa z neznanci. In pika. Običajno moja višina samodejno poskrbi za to, da moški - razen če so izdatno podprti z rujnim ali pa sami visoki - sploh ne pridejo na idejo po plesu z mano. No, takšni primerki so se znašli na naši zabavi. Oboji. Celo oboji v isti osebi. A o tem čisto majčkeno kasneje.
Z občutno zamudo (khm-nečimrnost&co) sem dočakala svojo kolegico&prijateljico, da z združenimi silami narediva iz večera največ, kar se da. Obe "uštimani v nulo" lepo elegantno priplujeva v restavracijo, kjer so že silvestrovali.....upokojenci. :))) In nek ženski kolektiv ter neka druga poparčkana družba. Da ne bo pomote - nobena ni iskala ne princa svojih sanj ne česa drugega, vsekakor pa je bolj zanimivo, če je zanimiva tudi družba. :) Po aperitivu in nazdravljanju in nazdravljanju (in še enemu nazdravljanju) se mi je počasi začelo svitati, zakaj se ljudje na tovrstnih zabavah dejansko zabavajo (beri naslov). Po prvem ali drugem skupnem plesu so v restavracijo "priorali" neki gospodje rahlo dobre volje (le-ta se je skozi večer drastično boljšala - očitno so imeli enake izkušnje s prenašanjem zabav kot jaz in so vedeli, da se lahko imaš fajn, če ti je pač fajn :)). Med temi gospodi sva si po ne vem kateri milosti s K. nemudoma prislužili dva občudovalca, naše omizje pa hvaležno temo za zabavo in pogovore - še po zabavi. No, najina občudovalca nista izgubljala časa, ampak sta seveda takoj "zaprosila za ples". Ki mu je potem sledil še eden. Pa še eden. In še eden. In morje koplimentov, s katerimi je bil radodaren zlastin K.-in soplesalec. Od tega, da si ne more kaj, da mu ni všeč, ko pa ima "najlepše škornje (!), najlepšo frizuro, najlepši nasmeh, najlepšo obleko", najlepše sploh vse; do tega, koliko ji manjka do penzije (! približno toliko kot meni in to je še veeeeeeliko). Revček se je celo tako ogrel, da bi jo kar slikal s telefonom, se prisedel k naši mizi in sploh najraje kar z očmi požrl vsakega, ki je samo pogeldal K. Malo, čisto majčkeno sva bili predrzni in sva včasih plesali brez najinih "občudovalcev", ki sta medtem za mizo vzdihovala, da takšnih žensk še nista videla/plesala z njimi in podobne romantične izjave. Zadeva sama po sebi danes verjetno ni več smešna, takrat pa je bilo zabavno, kako se odrasli moški zaradi malce vina spremenijo v vrelec romantičnih izjav, zaljubljenih pogledov in koprnečih želja po (seveda zgolj) plesu. Svojemu soplesalcu sem morala nakloniti vsaj še kak ples, ko me je tako vljudno prosil pred vso mizo. Čeprav ni bil tako izviren kot K-in, ki je prišel do nje z "gospodična t'ršica, smem prosit za ples?" A ker je moje stališče do plesa z neznanci (četudi so visoki in temni) takšno, kot je, sem se potem zahvalila - očitno nisem dovolj spila. :) K-in soplesalec je bil iz minute v miutno bolj zaljubljen in bolj pijan (pa naj kdo reče, da nesrečna ljubezen ni pogubna!) ter vse bolj hvaležna tema pogovora. S svojo vročekrvno predanostjo, plesom po kolenih, neprestanim zrenjem v obličje svoje nesrečne ljubezni je bil po svoje zabaven. Če bi mu takrat K. rekla, naj stopi pred mimovozeči avto, bi to brez pomišljanja in/ali obotavljanja napravil.
Med zmagovalne izjave večera sodijo gotovo tiste o penziji (K-in soplesalec; mlajši od naju, a ima "še par let"), o izgubljeni peti na plesišču ("Kaj pa kupuješ čevlje na kramarskem sejmu!" - K-in soplesalec minuto zatem, ko se je zaljubil v K-ine škornje), o barvi nakita (K-in črni prstan je črn zato, ker se ona ni umila) .....
Bilo je skratka zabavno. In poučno. Iz vsaj dveh razlogov.
Prvič: v take zabave se mora človek samo vživeti in ne preveč razmišljati. O ničemer. Še najmanj o pesmih, ki se jih "rola" ("ne gane me&ne grem na kolena" - Need I say more? :)) Refošk pomaga. Preverjeno. :)
In drugič: zaradi preveč pijače se ljudem mojstrsko posreči napraviti iz samih sebe prvovrstne opice. Nekoga, ki je do določene točke zabaven, potem pa samo še patetičen (če seveda ni nasilen/nesramen, kar noben od zgoraj omenjenih gospodov ni bil). Me pa zanima, če je K-in soplesalec/goreč oboževalec naseldnji dan še vedel, od česa ima modrice na kolenih. :)