Vse in povsod
Vse
Te je bilo polno:
vsak trenutek, vsaka ura,
vsak dan in
vsaka noč,
neznosno polna tvoje oddaljene bližine...
Vsaka misel,
vsak korak,
odmerjen po nekoč parnih poteh.
Vsak prizanesljiv poljub
gostega mraka v
dotikov sestradanih dlaneh...
Povsod
sem te čutila.
Kako zelo te ni,
kako si daleč.
Življenja in oceane časov
daleč proč,
ujet v krožnem plimovanju
hrepenenja pod kožo.
Povsod
sem te nosila s seboj,
v sebi
kot dete sladkih sanj
kot prvo in zadnjo skrivnost.
Potem si umrl...
Ubit od časa,
ki si mu pustil med naju.
Zadušen od neizrečenih besed,
utopljen od solz,
ki jih nisi odpoljubil iz mojih oči ...
In zdaj si...
Še vedno daleč.
Še zmeraj preblizu.
V najglobljem kotičku srca.
Kjer boš za zmeraj ostal ....
(A.B.)
6 komentarjev:
"...neznosno polna tvoje oddaljene bližine..."
ta mi je ful, ful, všeč.
globoka je ta pesem.
lepo bodi,
a.
Pravzaprav imam občutek, da je vse prej kot to. Tako kot včasih jaz. A je nalašč ne bom brisala; nekega dne jo bom prebrala in se ji samo še nasmehnila, tako kot zmedi, ki jo je povzročila. Pa je samo pesem...
Čim bolj izkoristi današnji krasen sonček.:)
Lp, Alenka
kdove, mogoče pa pesmi podelij(m)o globino šele bralci...
ja, pogled iz pisarne je bil lep ;)
alenka, malo z zamudo sicer, a tudi meni je pesem zelo zelo všeč:)))
nanizala si svoj svet, ki je bil tako tvoj in je razpadel.
odlično, spomini so tvoje bogastvo, ne briši jih.
objem, neikka.
@neikka: Hvala za obisk&komentar. Ne bom, ne. Brisala ničesar. Naj bo meni v spomin in drugim v uganko. :) Tistih najglobljih stvari se tako ali tako ne da izbrisati. Bi jih bilo škoda.
@aleks: ja, gotovo je bralec tisti, ki da življenje vsemu napisanemu. Sicer so samo mrtve črke na mrtvem papirju. Lepo, da si užival v soncu; včeraj je bil dan kot nalašč za martinčanje nekje v njegovem objemu.
Lep pozdrav obema,
Alenka
Al1ka, gorje bi bilo, da bi brisala, kar je bilo lepega...
Večina počne prav to, ko razpade nekaj, ohranijo le slabo in širijo le slabo o nekom.
Modra ženska si, zares!
Objem, neikka.
Objavite komentar