Kar daje barvo moji krvi....

...niso samo eritrociti. :)

Namreč:
Med včerajnšnjim popoldanskim (ki je bil podaljšek dopoldanskega) počitkom, me kliče mama. Če uganem, kdo je klical njo. Seveda nisem imela pojma in bi res lahko ugibala do konca leta in ne bi uganila. Klicala jo je namreč 87-letna gospa, katere mama je bila sestrična moje prababice po očetovi strani. Komplicirano? Tudi sama sem si morala nekajkrat ponoviti povedano, da sem doumela sorodstvene povezave. Kakor koli - stari in bolni gospe je bilo dolgčas in se je spomnila poklicati nekoga, kogar pozna sicer zgolj po imenu in reči kakšno o davno minulih časih. Tako sem začela spominsko obnavljati zgodovino naše družine (oz. obeh) in premlevati teksturo svojih genov. Kot majhni mi je oma (očetova mama) včasih kaj malega pripovedovala o svoji družini in z včerajšnjim klicem so pred mojimi očmi znova oživele podobe takratnega življenja. Ome, ki odrašča v premožni družini francoskega porekla (moj pradedek je bil Francoz), skupaj s sestro (le-ta kasneje zaradi nesrečne ljubezni stori samomor) in se ob nedeljah z belimi rokavicami s kočijo vozi k maši. Kasneje spozna oficirja nemške vojske in se z njim poroči. Kmalu po rojstvu drugega otroka ji mož v vojni umre in po koncu vojne se poroči z njegovim bratom. Nacionalizacija pobere večino zemlje, požar vzame dom in iz nekoč ponosne, lepe (po pripovedovanju in slikah sodeč) gospe postane samohranilka (drugi mož jo zapusti po rojstvu sina) s tremi otroki, ki praktično sama postavi nov dom. Spominjam se, da je še kot starka ohranila nekaj svojega ponosa. Zmeraj se je držala vzravnano, nosila je svojo dolgo kito, ki sem jo z veseljem razpletala in spletala in zdelo se mi je, da je najbolj zanimiva babica na svetu (kar se verjetno zdijo vse babice svojim vnučkom in prav je tako). Vsem tegobam navkljub je klena in ponosna dočakala visoko starost in umrla v 83. letu precej časa nazaj.

Na drugi strani mamina družina, polna drugačne žalosti. Ne dedka in ne babice nisem poznala, sploh o babici ne vem skoraj nič. Umrla je namreč, ko je bilo mami 5 let in je pustila za seboj 5 otrok, od tega najmlajšega novorojenčka. Zadnje čase velikokrat razmišljam o tej usodi. O mladi družini, ki jim umre mama. O očetu (dedku), ki ostane sam na kmetiji in kmalu zboli, da potem preostanek življenja počasi in boleče umira. Zlasti pa o babici, ki je umrla ob porodu pri 32. letih, s tem da je še prej pokopala 2 otroka. Kakšni udarci so morali to biti za mlado žensko, si raje sploh ne predstavljam. Kot niti tega, kako je bilo potem dedku, ko je ostal brez žene in matere svojih otrok. Saj je prišla druga, nadomestna mama, a ta ni zmogla nadomestiti prave mame, še zlasti ne, ko je dobila svoje otroke. In še zlasti ne v časih po vojni, ko je bilo preživetje glavna skrb, pomanjkanje na višku, dobro starševstvo pa je bilo omejeno na zagotovilo (vsaj minimalne) hrane ter obleke.

Ne vem, zakaj sem zatavala v te življenjske zgodbe - razen zaradi včerajšnjega klica. Mogoče zato, ker jih čutim. Ne kot breme, ne kot nadomestilo moje zgodbe niti ne kot naturalistično determinanto. Bolj kot zanimivo, bogato, barvito in dragoceno dediščino, ki mi približuje nek čas in neke ljudi, ki bi jih bilo lepo bolje (s)poznati.


ps: slika je z neta, je pa iz časa, ko sta živeli moji babici