petek, september 07, 2007

V dežju

Spet je večer.
In dež, siv dež...
Po potih, ki sva skupaj jih hodila,
tavam sama.
Vsak hip brezupnejša razdalja
je med nama.

Siv dež in sive misli

venomer...


Kaj ni ob meni nekaj se zganilo?
Se je, se je, saj dobro sem čutila,
ko da bi se mehko me dotaknila
tvoja rama.
Ozrem se. Nič, prav nič ni bilo.
Ah, le kako in kaj me je zmotilo?
Zdaj, zdaj šele sem sama.

Ko da sem starka, je korak.

In dež, sam dež...Siv, mrzel dež.
A ta, ki iz oči mi pada,
je topel in grenak.


(M.Kačič)

A ni nenavadno, kako nas v določenem trenutku najdejo prav določene pesmi? Danes sem vzela v roke njeno zbirko in jo naključno odprla. Prav na tej strani. Prav s to pesmijo.
Da sem z dežjem poslala poljub

2 komentarja:

DROBTINICE SVETLOBE pravi ...

Mila je tudi malo moja pesnica.
Zakaj malo?
Pravzaprav se nikoli nisem našla v nobeni poeziji, razen Tagorejevi, kot deklica in prebirala vse o njem.

V pesmih vedno iščem občutja, bolj so pristna in močna, bolj je pesem moja.

Dež?
danes je pokukalo sonce...

LP, neikka.

aleks pravi ...

zelo lepe pesmi ima Mila... in vsaj nekatere so zelo močne, zelo moje.

lepo bodi,
a.