sobota, september 15, 2007

Tedenski izkupiček...

...sploh ni bil slab. Čeprav ga še ni konec. Ne tedna in ne izkupička.
Uspela sem celo dvakrat pridi do Pohorja. Popravek: uspela sem priti na Pohorje. :) Čeprav je bilo enkrat bolj instant varianta, zaradi katere sem preostanek tedna komaj čakala, da si lahko vzamem čas in privoščim konkreten sprehod (se hoja na Pohorje še lahko šteje za sprehod? Meni se zdi, da ja. :)). In
res sem ga dočakala. Včeraj sem se namreč vsa vesela odločila, da grem po svoji običajni turi, vendar se je zapletlo že na parkirišču. Natančneje pred parkiriščem, saj do slednjega zaradi bajkerjev, ki so okupirali Pohorje - in očitno parkirišče - sploh nisem prišla. Tako sem avto pustila lepo precej stran (za tiste, ki se jim kaj sanja o tukajšnjih krajih - pri bivšem domu TO) in odpeketala proti Pohorju, trdno odločena, da me nič ne ustavi pri načrtovanem. Seveda sem potem ugotovila, da je Čopka zaprta, da je po gozdu kot adrenalinska pajkova mreža prepredenih kup kolesarskih prog in da mi ne preostane drugega, kot da se zadev lotim drugače kot običajno. Kar ni bilo slabo, daleč od tega. Le nekajkrat vmes sem pomislila, da se sredi največjega brega obrnem in grem lepo kar nazaj. Itak imam ful dela in v bistvu nimam časa in še nekam slabo se počutim .....:) Ampak sem vztrajala. Ne sicer čisto do vrha, ampak za to so dejansko obstajali objektvini razlogi. Sem se ob spustu imela na sumu, da danes ne bom mogla vstati, da me bodo mišice bolele do nezavesti in da mi bo sploh žal za včerajšnji pogum. Vendar se ni zgodilo nič od naštetega. Razen presenetljivega simptoma, da me danes spet vleče gor. :)

Tudi sicer je bil teden prav pester. Preživela sem svoj prvi roditeljski sestanek (imela sem tremo, ja, priznam.) Zelo blizu doma sem odkrila miren in romantičen (kaj že to pomeni?) kotiček, kjer domujejo divje race in gnezdi siva čaplja. Slišala zanimiv komentar svojega učenca ("Učitl'ca, zakaj te niste pesnica al pa pisat'lca?" - razumem ga kot kompliment :)). Spoznavala sem svoj razred; srečala prijateljico otroških dni, ki je zdaj poročena gospa, živeča nedaleč stran (ob čemer me je spet presenetilo, kako blizu smo lahko z nekaterimi, a jih enostavno ne srečamo - recimo svojih bivših sošolcev iz OŠ nisem videla že celo večnost, čeprav smo sokrajani) in še kaj bi se našlo.

Danes je za mano prvi del tipično jesenskega opravila (trgatve, jap), jutri me čaka še drugi. In vmes administrativno-birokratsko delo, o katerem se mi ni kaj prida sanjalo, preden sem postala razredničarka.
Lahko po jutrišnji nedelji dobim podaljšek vikenda, prosim? :)


6 komentarjev:

aleks pravi ...

"Učitl'ca, zakaj te niste pesnica al pa pisat'lca?"
sej je, sej je... prou fajn piše :)))

uživaj v jeseni še naprej (čim več narave in čim manj birokracije), da so pa mulci navdušeni nad "učitl'co", pa itak vem.

DROBTINICE SVETLOBE pravi ...

Prav lušen prispevek, učitl'ca, hehe.


Bodi lepo. neikka

al1ka pravi ...

@aleks: ja, po duši zagotovo. :) Nad učit'lco pa so navdušeni, če jih v petek ne razveseli s preverjanjem znanja. :)

@neikka: hvala. In enako. :) ps: spet in znova krasne pesmi. Prava poslastica za dušo.

Lp obema, Alenka

Anonimni pravi ...

Sodeč po tvojem pisanju in pesmicah, bodo tvoji učenčki imeli srečo. Le tak čuteč človek je lahko dober pedagog.zanima me v katerem kraju si učiteljica - če ni skrivnost.Tudi moja hči živi "pod Pohorjem" zato me zanima.

al1ka pravi ...

@anonimni - ni skrivnost: učim v Mariboru, na eni od mestnih šol. In letos se prav krasno počutim (čeprav se občasno utapljam v birokraciji).
Lp, Alenka

Anonimni pravi ...

Hvala ker si izdala mesto tvojega učiteljevanja. Vzemi si čas in pusti birokracijo čim dalj od sebe in uživaj na tvojem Pohorju in s tvojimi učenčki.