Se spomite svojega prvega?

Se spomnite, kako je bilo, ko ste prvič drhtečih rok in potnih dlani ostali sami pred njenim obličjem in niste prav vedeli, kaj bi sami s seboj in še manj, kaj bi z njo? Kako bi se ji približali, kaj bi rekli, kako bi to povedali, kam bi dali roke, kam bi gledali? Se spomnite negotovosti, kako bo vse skupaj izpadlo? Boste razočarani? Kaj če bo polomija? Kaj če vas bo začetek za vedno zaznamoval, vam pokvaril veselje za vse večne čase? Kako boste popravili prvi vtis, če boste naredili napačnega? In še in še dilem....Prvi šolski dan (ste mislili, da govorim o čem drugem? Podobnost je zgolj naključna. :)).
Sama se svojega bolj megleno spomnim. Vem, da me je spremljalala babica s svojim velikim - vsaj meni se je zdelo veliko - oranžnim kolesom, da smo v jedilnici dobili hrenovko in polovičko kremšnite, da smo morali nositi rumeno rutico in kresničko ter da se mi je šola zdela zelo velika, nevarna zadeva. Spominjam se tudi svoje prve razredničarke (ki se mi je takrat zdela staaaara, a očitno ni bila, ker je gospa "stara" v kronološkem pomenu besede komaj v sedanjosti) in veselja, da sem ostala v istem razredu s prijateljico iz vrtca.
Letos je bil po dolgem času zame tudi "prvi" šolski dan, ki so ga spremljali metulji v trebuhu, nemirno spanje zadnji teden in (skoraj) vsa v izhodišču našteta vprašanja. Prvič sem namreč stala pred razredom kot razredničarka. Poleg tega, da sem se počutila nekako slovesno, ko sem pred šolo poklicala svoj razred in da se mi je zdelo lepo, ko sem jih peljala do naše učilnice, priznam, da sem imela tremo. Ker vem, kako pomembno je, da se kot razrednik ujameš z otroki, da daš maksimalno vse od sebe; tako poklicno kot človeško. Da ne delaš (prevelikih) napak, da znaš dovolj dobro poslušati. Ker vem, da so nekateri otroci izgubljeni, prav vsak pa je drugačen in do nekaterih bo težko najti pravo pot. Ker bi rada, da dobro sodelujemo; konec koncev bodo "moji" - in jaz njihova - naslednja 4 leta. Je pa zanimivo: ko sem pred 4 leti začenjala, sem nekatere teh otrok imela v podaljšanem bivanju. Takrat sem si mislila, da bi bilo prav lepo, če bi jim bila razredničarka. In glej ga, zlomka: nekako so me "počakali", da sem jih res dobila .To je verjetno dobro znamenje, ne? :)
Kakor koli: led je prebit, predstavili smo se, sedaj pa se začenja čisto zaresno delo. Novo poglavje v pestri prihodnosti moje učiteljske kariere. Poudarek na "pestri". :))

ps. s čisto drobnimi fonti: malce treme imam še vedno. Saj to je normalno, mar ne? ;))