Naslednjič....

...ko se bom domiselno kot minulo soboto odločila dan zapraviti za šoping pri naših severnih sosedih, bom svoje namene javno objavila, nekoga od bralcev pa naprošam, naj me takrat telepatsko (ali kakor koli drugače) ustavi, da ne uničim še enega lepega dneva. No, pa gremo lepo po vrsti.
Nisem nikakršna ljubiteljica nakupovanja in nakupovalnih središč. Sem bolj tiste vrste ženska, ki z nadzvočno hitrostjo odbrzi mimo večine izložb, pri tem spregleda znanca ali dva (da ji lahko potem očitata, kako ju ni hotela pozdraviti), zapikira naravnost v izbrano trgovino, do izbranih artikolov, do blagajne z najmanj ljudmi in potem z nadzvočno hitrostjo nazaj iz trgovine. Izjema so šoping asistence, ko se vnaprej psihično pripravim, da bom s kom od ljubih mi ljudi zapravila uro, dve, tri, pet v iskanju "taparvih" hlač, torbice ali česar koli pač že. Veliki (in manjši) šoping centri so mi zoprni. Ker so prenatrpani stvari, ki jih ne potrebujemo, ljudi, ki ne vedo, kaj pravzaprav iščejo in kam bi se dali ali pa uživajo v opazovanju drugih ob kavi pod umetno svetlobo. Ker mi - čeprav so še tako veliki - delujejo rahlo klavstrofobično. Predvsem pa skrajno neosebno in skomercializirano. Iz povedanega je menda že jasno, da tudi nakupovanja v sosednjih državah ne maram. Samo enkrat sem se pustila zvleči mojima dragima prijateljicama na t.i. "babjo soboto". Naložile smo se v malega Ford-ka in se smejalno okužene odpravile proti najbolj popularnemu šoping centru v Gradcu. Čez kakšno uro potepanja po trgovinah sem imela vsega vrh glave in sem rekla "nikoli več". Seveda sem čez približno leto pozabila na trdne sklepe pred akvarijem z morskimi psi in sem po čudnem spletu okoliščin spet pristala v istem centru z istimi občutki, le z drugačno družbo. Sledil je seveda isti sklep ("nikoli več") in spet je zdržal - eno leto. Potem me je tja "zvlekla" še sestra in potem je bil res nekaj let mir. Do včeraj. Ko sem optimistično razopložena spet stala sredi - tokrat najprej Ikee - in se spraševala, kaj pri hudiču delam sredi gomazeče se, evfoerične, tečne, prepote(nt)ne množice, ki je nujno potrebovala prav stvari iz te trgovine. Če bi bila sama (možnost česar je enaka možnosti, da naredim doktorat iz jedrske fizike), bi obrnila in peneča se odpeljala že ko po tretjem kroženju ni bilo parkirnega mesta. To bi moralo biti dovolj jasno znamenje, right? Zlahka sem se poistovetila z dojenčkom v naročju obilne mamice, ki je ves zaripel razglašal svoje ogorčenje, da mora lepo sončno soboto preživljati med "prosto po domišljiji" sestavljivimi kosi pohištva. No, dojenčkove mame ni motilo jokanje, sama pa sem dokončno in enkrat za vselej opravila z Ikeo. Vsaj ob sobotah, ko je gneča, da še dihati ne moreš prav. Nepotrebno je dodati, da je bila situacija več kot podobna v Seiersbergu. Ki je - mimogrede - odprt do petih. Halo?! Naš Europarkec do devetih, njihov mega, super-truper center pa samo do petih. Dokončno so padli v nemilost. In glede na to, da je večina tamkajšnjih trgovin res že v našem Europarku, bom naslednjič globoko dihala raje kar pri nas. Naj me kdo spomni na to, če me še kdaj popade bajna ideja, da dan, kot je bil včerajšnji, zapravim za nakupovanje. Še čisto praktičen podatek: dosti bolj všečen kot Ikea je Mömax - cene so primerljive, urejenost boljša, gneče pa NOBENE. In tipično babje: čeprav zdaj nergam, sem z zadevami, ki sem jih kupila, vseeno zadovoljna. Mogoče zato, ker so res uporabne. :)) In mogoče zato, ker sem danes nadomestila včerajšjno zapravljeno soboto s potepanjem po - dvakrat lahko ugibate, kje? - Pohorju, jaaaa. Na katerem je bilo danes menda najmanj polovica Maribora. Vsaj sodeč po avtomobilih, parkirnih ob vznožju.

Sicer pa ne morem verjeti, da je septembra konec. Po eni strani se je ta mesec tako peklensko vlekel, da to ni res (strnjen urnik je super, ker se hitro "rešim" formalnega dela dneva, vendar je odsotnost "lukenj" v urniku prav utrujajoča). Po drugi mi je ves letošnji čas neusmiljeno spolzel med prsti kot zrnca peska skozi grlo peščene ure in se mi na trenutke zazdi, da me bo kdo stresel in rekel "Zudi se!" A sem se že. Prebudila. In ne glede na to, kako milostne so sanje, z vsakim novim jutrom jih je nepreklicno konec ...