Gozdne refleksije

Iztekajoči se vikend je bil "kot iz čistega srebra ulit" (Kosmač). Čeprav je bil ta bolj zlat, zveneč v šelestenju jesenskih listov in poslovilnih pesmi ptic, ki se počasi odpravljajo na jug. Dan, kot bi ga naslikal neroden sliakr, ki mu je v navalu navdušenja iz odprte tube bziknil curek toplih barv čez nebo in pokrajino pod njim...
Včeraj sem po domači mini trgatvi praktično ves popoldan preživela v gozdu. Več kot 4 ure, kar se mi pozna še danes. A se ne pritožujem. :)
S sestro in nečakom smo odšli po gobe (dobesedno :)). Po poteh, kjer smo se včasih potepali z očetom, ko smo tudi gobarili, nabirali kostanje ali pa kar tako - ker je v gozdu lepo. Če bom kdaj imela otroke, je to nekaj, kar jim definitivno želim približati - naravo, namreč. Občutek za povezanost z njo. Če si človek vzame čas in jo zares pogleda, je lahko vedno znova očaran in presenečen ter pomirjen hkrati. Prevzet, kako do potankosti je dovršena, usklajena. Kako smiselno je določeno mesto slehernemu drevesu, travi, bitjecu na zemlji in pod njo. Kako metaforičen je njen sleherni kotiček, obenem tako prvinski in neponarejen, živeč po enostavnem, a vendar nikoli do konca razvozalnem principu življenja. In pomirjen; najsi ga tare še takšna stiska, je ni tako velike in globoke, da je narava ne bi nekoč že videla, doživela, potolažila in - preživela ...
Ko sem tako grizla kolena v enega od številnih strmih bregov, sem se s pajčevinami nehote zapletla v misli o (ne)smislu naših življenj. O času, ki odteka in mineva zmeraj hitreje in bolj ko se tega zavedamo, bolj nemočni smo ob njegovem deročem usihanju skozi ustje minljivosti. O tem, kako in zakaj nam je dano koga ljubiti (ali pa tudi ne), izgubiti. O tem, da je svet kljub vsej lepoti tako krut, nesmislen, perfidno pokvarjen in sprevržen (novorojenček v smeteh :(((( ). In podobne - za nedolžen sprehod skrajno neprimerne - misli. Ko sem tako mislila težke misli o sr(e)čnih zadevah, mi je narava (v tolažbo, mogoče?) ponudila svoje darove. Gobice, ja. :) Čeprav nam gobarska sreča ni bila ravno naklonjena, lahko ponosno rečem, da sem gobe vseeno nabirala. :) In sicer enega res vzorčnega jurčka (ter nekaj malo manj vzorčnih) in eno simpatično "marelo". Dejstvo, da gobice niso bile v parih, razumem kot naključje in ne kot intervencijo s skrivnim sporočilom. :))
Ko se je dan počasi nagibal v mrak in so gozdne jase postajale pijano zlate od poznozrelih trav in med njihovimi bilkami razpetih pajkovih mrež, preobloženimi z neštetimi drobnimi kristalčki, je gozdni mir zmotil hrup. Neki osebki (da ne napišem kaj hujšega) so prišli na idejo, da je Pohorje idealen poligon za njihovo dirkanje s kroserji in štirikolesniki. Mislim, halo??!! Razumem, da se to zdi kul mojem 10-letnemu nečaku, ampak da odrasli niso toliko kritični (pametni??), da ne doumejo, da gozd, drevesa in "mir" niso namenjeni temu, da se tam adrenalinsko izživljajo, je pa druga (zaskrbljujoča) pesem. In potem se ljudje čudijo, da se naravi "meša" in da na zmeraj bolj grozeč način opozarja na posledice našega mačehovskega odnosa do nje .... Eh....

Gobice torej:
dokazni material št. 1:

... in 2:


ps: če bi morala kuhati za 1 osebo, bi bodisi padla v depresijo bodisi nehala jesti. Iskrene čestitke tistim, ki si kuhajo samo zase. :)