Popolna praznina

...v meni, v mojih mislih. Popolna zato, ker je nedotaknjena. Neokužena z morečimi, begajočimi, obtožujočimi in sploh vsakršnimi mislimi. Ker je vse, kar je izven tega trenutka, odveč. Včeraj so bile mogoče le sanje, jutri se morda ne zgodi. Ostaja samo zdaj. Umirjen kot ljubimčevo telo po ljubljenju. Opran kot morje po burji in nebo po nevihti. Neponovljiv kot trenutek z najljubše fotografije. Do zadnje kapljice poln ter izpolnjen.
In minljiv.
Kot mavrica.
V takih trenutkih proprosto sem. Razkrojena, razdrobljena, razpršena, raztelesena nekje med nebom in zemljo se skrivam v meandrih zajezenega časa in sem eno samo čuječe uho, ki lovi zvoke minevanja; eno samo oko, ki se pijani ob kalejdoskopu barv; ena sama razprta dlan, v katero vlažno polzijo koščki neba.
Nekam pod kožo žužnjam tihe zahvale in neodgovorljiva vprašanja. Od nekje še globlje pod kožo prihajajo odmevi in odgovori. Taki, ki si jih želim in taki, ki jih nočem poznati. Vse je tam; od nekdaj pripravljeno, da to spoznam, preberem, izpišem, izgovorim in uresničim. Vse je jasno in vse je smiselno. Ppopolno urejeno. Tukaj, v meni. In tam zunaj, kjer nabrekli oblaki šepetajo v govorici, ki jo razumejo žabe in žejna zemlja. Vse je mogoče res nič. Mogoče je privid. Iluzija. A se je nekdo vsaj potrudil, da je res veličasnta iluzija.

Got a problem?

No biggy - I can solve every bloody thing!

Saj ne zares. Ampak (kako sovražim to besedo!!) Ampak spet sem postala mediator d.n.o. (z neomejeno odgovornostjo). Jaz osebno lahko rešim vse težave sveta. Če pa ne sveta, pa vsaj naše družine. Oz. tistega, kar je od nje ostalo. Mamine in sestrine in tetine in odnose med njimi ter med njimi in mano. Tako sem jezna, da bi nekomu pregriznila vrat. Ima me, da bi rekla še sam "Get fucknig over it and grow up!!" Poslušanje samih očitkov, oponašanja, starega sranja, pogretih zamer in podobnega me je nekoč že spravilo skoraj čez rob. In ob dnevih, kot je današnji, se tudi dobro spomnim zakaj....
Današnji dan:
- me kliče mama, da še vedno nima telefona in naj nekaj ukrenem; telefon so ji brez vzroka in obvestila odklopili včeraj (panika);
- kličem Telekom in seveda: oni da niso odklopili telefona; gotovo je bila sabotaža (yeah, right!) in to, da bodo njihovi delavci danes vlekli kable po tleh, je golo naključje (rabi kdo kaj megle? Na Telekomu jo prodajajo);
- po telefonadah na različne konce omenjene ustanove in stopnjujoče neprijaznih razlag v slušalko (ja, znam bit tudi bitch!), me le pokliče nazaj nek gosod in se opraviči (čudeži se res dogajajo!), da sem imela prav: res so oni odklopili kable, res so nas "pozabili" obvestit in res bodo kabli po novem po tleh;
- nakar me kliče mama, zmerno do pretežno zaskrbljena, da jih nisem na Telekomu slučajno preveč razjezila in bo zdaj pol leta brez telefona (hello! Kdo se je že komu opravičil?!)
- nakar me kliče mama še enkrat, da se sestra "mogoče" ne strinja, da bi vlekli kable čez parcelo, ker bo "mogoče" ravno tam čez xy let njena parcela (I just LOVE the moment of zapuščinska razprava!); mama da si seveda ne da ničesar reči, ker je zaenkrat še ona gospodarica zemlje in položaja;
- nakar me kliče sestra, da kaj pri hudiču se z mamo spet "šuntava" (WTF?!?!?) za njenim hrbtom in da jaz vem prej, kaj se dogaja v H. kot ona in da jo mineva volja, da bi sploh še kaj pomagala mami in da je sploh uboga in da ni imela mame, ko jo je potrebovala (WTF???!???!???!??!?!!!) in da je morala plačevati mami, da je čuvala edinega vnuka (sploh ne bom komentirala, ker je enostavno preveč nizkotno) in da če bo šlo tako (kako že??????!!!!!) dalje, se bova še midve skregali in naj jaz rečem mami, naj se neha tako (WTF???!Kako že?) obnašati. .......................................................................................................................................................................

Jajce, jajce, jajce!!!!!!!!!!!!!
Dovolj imam tega, da ljudje enostavno ne znajo odrasti!! Kaj se je tako težko pomenit o zadevah in že neke stvari končno pustit pri miru? Ne, lažje je oponašat, kakšen je kdo bil/ni bil pred 20 leti; kaj je kdo naredil/ni naredil, kaj je rekel, kaj je mislil, kdo je večja žrtev, kdo je bolj "bogi" .....

Pa naj bo tema stokrat neprimerna za blog, pa naj bom zaradi nje ne vem kak zombi, ampak DOST MAM!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!

Toliko o dopustniških dneh, ki sem se jih veselila.

Ko se ti vse (vsi) smeji(-jo)

Ste se kdaj zjutraj prebudili sumljivo dobre volje? Kar tako, brez posebnega razloga? Se vam je samo od sebe pelo in smejalo in ste si mislili "danes pa bo en super dan!"

No, tako sem se zbudila danes. Odločena, da mi načrtovani opravki ne bodo zagrenili dneva, sem se napol zadeta od vročine (treba bo nabavit klimo) odkotrljala do kopalnice in v duhu današnje mantre ("It's gonna be a lovely day") pozdravila deklico v ogledalu, ki je sumljivo spominjala name. Nekje med umivanjem zob sem vklopila radio in vedela (itak, če pa je leeeeep dan), da bo kakšna primerna pesem, da lahko ob njej razvijam svoje vokalne nesposobnosti. Pojoča (beri: do ušes neusmiljena) sem oddrsala na balkon in zalila rože (ki revice ne slišijo; če pa že, pa na njihovo srečo upam bolj slabo).
Po jutranji oskrbi mojega najnovejšega modnega dodatka (ki je naravnost text book material, ker se celi in izgleda tako lepo, da sem čist preč od sreče - knock on wood!) in ostalih malenkostih (ja, spomnila sem se, da se moram obleči) sem sedla v avto par minut za Bojčem in se odvozakala v mesto. Mimogrede vzela še CD-je s pesmimi, ki so mi sicer čisto mimo, ampak v poletno vročino enostavno pašejo. Pa niso Atomiki, tako daleč vročina še ni uničila mojih možganskih celic :))
Cesta do Mb-ja bila praktično prazna, kar je nenavadno za ponedeljkovo osmo jutranjo. Kakor koli - odsotnost zaspanih voznikov sem vzela za še eno znamenje usode, da bo dan res - dober.
Po šoku, da je bil parking v centru prost (kar je svojevrsten čudež, saj je običajno nemogoča gužva) veselo odpeketam do banke, tam pa ugotovim, da je - bad omen? - guuuuuuuuuuuužva. Odločim se za nagradni krog po mestu, upajoč, da bo vmes vrsta manjša in da lahko opravim druge opravke. Kar pa ne gre (another bad omen?), ker vsi spodobni posli dovoljujejo zapravljanje denarja komaj od 9.00 dalje (what was I thinkin', da strašim pred deveto po mestu?!)
Banka se vmes seveda ni čudežno spraznila in že sem hotela preklopiti iz sončno-optimistične v sočno-pestimistično percepcijo dneva, a sem si premislila in rekla, da bo dan do konca lep in pika.

In je v glavnem bil. Na banki sem sicer potem vseeno čakala 45 minut (ker gospodje pri bank@netu vneto trdijo, da že imam up. ime in vse potrebno, ker da sem si to že uredila - When excatlly, may I ask? Skleroze še nimam, shizofrenije pa tud ne, torej menda vem, kdaj sem dala vlogo. "Potem pa oprostite, bomo popravili v roku enega tedna." OK; whatever), pri kamnoseku še nič dokončnega uredila (usklajevanje treh - ženskih - mnenj pač), bila sestrin računalniški serviser (ker jaz to fuuuuuul, ampak res v 0 obvladam), mamin telefonski pomočnik (v čem je finta, da mobitel onemogoči telefonsko številko, če uporabnik 90 dni ne polni računa, čeprav je le-ta še poln?!?!), nabavni in še kaj bi se našlo. A se ne pritožujem - dan mi je res bil vseskozi všeč. Brez ironičnega podtona. Zlasti zato, ker so bili ljudje danes tako dobre volje, tako nasmejani, prijazni....Sploh ko so govorili z mano. Že ko so me pogledali, jim je na obrazu igral nasmešek. Ne, ni bilo zato, ker tako dobro širim pozitivne vibracije. Bilo je zato, ker se zjutraj nisem dovolj natančno pogledala v ogledalo. Če bi se, bi ugotovila, da imam na nogi "čuden" (kar je defintivno understatement) madež od kreme za porjavitev. Tako da če ste danes srečali nasmejano deklico s čudnim madežem na nogi (ampak lepim piercingom! :)), je možno, da sem bila to jaz. :)))


ps: lepljivo-vlažna vročina zadnjih dni z dolgo slamico srka kapljice razbežalih misli, ki so svoj prostor odstopile počitniško-odklopljenim temam. Čas je, da jih - misli namreč - (in sebe) peljem na dopust, preden tale moj blogec trešči na dno prebavljivega branja. Naj bo vroče v dnevih, ki sledijo, a naj ne bo sonce tisto, ki daje vročino. :))

Banalijam ob bok

...sodijo neke druge banalije. Tiste, ki me spominjajo na minljivo in krhko plat naših življenj. Na smrt in z njo povezanim slovesom. Ko hodim na Dobravo in odlagam sveče na očetov grob, se vakič zavem, kako neizbežna je. Smrt. Kako dokončna. A vendar nemočna. Vzame človekovo telo, njegove prisotnosti ne more. Tako se mi še zdaj včasih zdi, da so vse to le sanje. Da bom jutri spet šla v bolnico in tam od očeta slišala, kako se počuti, kako deluje kemoterapija, kako se veseli priti domov na dopust....Potem pa namesto v center zavijem proti Ptuju. V petek sem imela spet en tak "rent-a-mama" dan (jaz seveda v vlogi mame) in med igro z malim sončkom me je spet prešinilo, kako navidezna so naša življenja. Kako nepremagljivi in pomembni se počutimo v njih. Kako je vsak konec nekaj, kar se dogaja drugim in drugje. Čeprav se neslišno in neopazno vse skozi dogaja tudi nam.
Jutri gremo z mamo in s sestro naročit spomenik. Vsi taki in podobni trenutki me spravljajo v nek nemočen obup, jezo in odpor. Kaj je vsega tega treba? In potem debate o dedovanju. K sreči glede tega ni nobenih sporov, a meni se vse to tako neznansko upira, da bi se lahko prav vsemu odpovedala. Sploh ne znam tega opisati: kdo dobi kaj; kje mora ostati cesta; kako je najbolj pravično....Vem, da so to življenjske stvari, a nekaj v meni se temu upira. Mogoče zavest, da bo nekega dne odšla tudi mama. Da bo potem moja (primarna) družina dokončno razpadla. Kaj bo ostalo od nje? Kaj jo bo vezalo? Midve s sestro? Ali se bova samo še bolj odtujili?
Kmalu bo dva meseca od smrti. Še vedno mi vse deluje nerealno in kot v sanjah. In po eni strani me muči, da tistih zadnjih solz v sebi ne morem izjokati do konca. V prvih dneh so vsi hoteli vedeti vse, sedaj pa se vsi zadovoljijo z odgovorm, da smo z mamo in s sestro v redu in nihče več ne govori o tem. Molk kot način pozabljanja? A mene še vedno preganja očetova umirajoča podoba. Ves tisti zadnji dan je kot prizor iz morastega privida.

Počasi se celijo neke rane, prizadejane s smrtjo in še pred njo. Počasi preteklost drsi tja, kamor sodi. In z vsakim zapisom, izpisom, pogovorom ter premišljeno in prežvečeno mislijo, postaja slika zadnjega pol leta bolj jasna, smiselna in - dopolnjena.

Undernieth your clothes

Ljudje smo marsikaj. Ne samo tisti naopredeljiv fluid, ki tvori naš karakter, ampak tudi bolj orpijemljive, materialne substance, ki nas določajo ali s katerimi se (nas) identificiramo(-jo).. "Obleka naredi človeka." "Povej mi, kaj ješ, in povem ti, kaj si." Določajo nas ljudje, s kateimi se družimo; knjige, ki jih beremo; kraji ki jih obiskujemo; avti, ki jih vozimo; ljubljenčki, ki jih imamo in še kup drugih reči. In določajo nas naša telesa. Bolj ali manj popolna, bolj ali manj lepa, bolj ali manj privlačna. Večino časa, ko nam dobro služijo, se ga niti ne zavedamo preveč. Če se ravno ne ukvarjamo s katero od aktivnosti, ki nam preko telesa aktivirajo hedonistično vitalni del možganov. Večinoma smo tudi zadvoljni s svojimi telesi, če pa slučajno nismo, si lahko zmeraj omislimo katero od številnih - od naše vzdržljivosti in financ odvisnih - dejavnosti, da to spremenimo. V glavnem: smo tudi (ali predvsem?) svoje telo. Ki ga običajno kljub temu, da smo zadovoljni, srečni in se dobro počutimo v svoji koži, diskretno skrivamo. Prirojen občutek za dostojnost? Družbena pravila in norme? Ampak le-te so po svetu različne in zato golota ni povsod enako marginalizirana. Marginalizirana, ja. Ker se jo v glavnem reducira na seksualno konotacijo. Kdor je gol, provocira. Želi pozornost. Išče seks ali ga ponuja ali pooseblja. Je zveden na objekt seksa. Pa to drži? Je res ženska, ki se slika gola, a priori reducirana na seksualni objekt ali jo v le-tega pretvorijo moški? Ni mogoče na tovrstne slike gledati zgolj kot na estetske gole fotografije, ki jih je nekdo posnel, ker je lep? Govorim o estetskih slikah, ne kaki (soft)porno različici. Recimo takih, kot jih je posnela izbranka Sanjskega moškega. Osebno si mi bile všeč. Razen ene mogoče, so bile vse primerno zakrite/odkrite, da niso prestopile meje dobrega okusa.
Ampak še vedno ostaja vprašanje, zakaj se v naši (in sploh "razvitih") družbi golota takoj poveže s seksom. In se ženskam, ki take fotografije posnamejo, takoj obesi kup pejorativnih pridevnikov in lastnosti, od katerih je še najmanj zaskrbljujoč ta, da so zavoljo tega objekt.

Kakor koli: sama nima zadržkov glede golote. Ker se mi zdi nekaj naravnega in lepega. Zato se mi tudi gole in akt fotografije ne zdijo sporne. Z njimi človek (običajno ženska) razkrije še najbolj površni in najlažje dostopen del sebe. S tem še ne razgali sebe v pravem pomenu besede. Če jo gledalec zreducira zgolj na fizis, je to njegov problem, ne njen. Dokaz, da je temu res tako, so recimo prav blogi. Lahko bi nalepila sem svojo akt sliko, a zato ne bi izdala o sebi prav nič, razen tega, kako izgledam brez obleke. Po drugi strani pa so blogi brez sleherne slike, pri katerih pa lahko človeka spoznaš globlje pod kožo, tako da tisto na njej sploh ni več pomembno.

Pod obleko je koža. Gola koža. Ki pa sama po sebi ne razkriva ničesar. Kajti šele pod njo je tisto, kar skriva bistvo: Človek.

Večerni utrinek

Noge, viseče v zraku.
Misli, vržene čez ramo bežečega vetra.
Koža, razpeta pod ptičja krila, ki jadrajo nekje daleč, daleč ...

V eni roki knjiga, v drugi koščki ohlajene lubenice.
V ušesih lucidni kriki modrega pava v bližini.
V nosnicah vonj po pokošeni travi, ožgani zemlji in cvetoči vrtnici pod balkonom.
V očeh kapljica nebeške modrine, ki z roso kane name.

Pod kožo tiho brbotanje rubinastega potočka ...
Pod jezikom nabrekle besede Zanj...

V notranjosti sladek odmev spokojnosti v duši.

Mir.

In neslišna zahvala z(Z)anj.

Tako vstopam v noč.

Zakaj bloganje, part 2

O bloganju oz. o tem, zakaj je mene potegnilo zraven in popolnoma "noter", sem ne tako dolgo nazaj že razmišljala. Moji razlogi in/ali vzroki ostajajo več ali manj enaki - beleženje vtisov, občutij, trenutkov, prask in ranic in odtisov, ki jih na moji koži ter pod njo pušča življenje. Samorefleksija in tipanje po obronkih duše.
Nekaj podobnega več ali manj drži za bloge, ki jih prebiram. Teh je kar nekaj - poleg tistih v linkih na desni. A nobenega ne berem iz praktičnih namenov. Bodisi ob branju uživa besedno-sintaktični hedonist v meni, bodisi se prebujajo brbončice sladokusne opne mojega srca, bodisi pasem oči na sposojenih trenutkih iz tujih življenj, bodisi prepoznavam sebe med vrsticami prav tako tujih življenj. A iz pragmatičnih namenov ne prebiram nobenega. Da bi v njih iskala praktičnih nasvetov, koristnih informacij, filozofskih diskurzov in družbeno-angažirano tematiko. To mi nekam ne potegne. Pravzaprav se mi zdijo blogi o politiki/tehniki/ekonomij/računalništvu in kar je podobnih praktičnih zadev na "zeh" dogločasni. Prav tako tisti, ki so nekam odmaknjeni od avtorja samega. Ki so napisani zelo zadržano, cenzurirano, previdno. Skoraj sterilno, v strahu, da ne bi kdo povedal (ali kdo drug odkril) preveč. Zato so mi najbolj všeč neposredni, duhoviti, necenzurirani, rahlo Odštekani blogi. Mi je pa zanimivo, zakaj nek blog postane bran, obiskan, tako ali drugače dober ali opazen. Sploh če ni njegov avtor(-ica) javno/medijsko znana oseba. Ok, če zanemarimo dejstvo, da so na takih blogih običajno slike vročih mačk (pa ne tistih na 4 nogah). :)
Kakor koli - moj blog ni nastal z namenom, da bi se na veliko bral. Pravzaprav sem ga že kdaj s pritiskom na "delete" hotela obsoditi na smrt. Zlasti ko sem se počutila povsem nemo in nepismeno v internetni babilonski zmešnjavi. A sem si vedno premislila. Tako je ostal in ostaja še naprej - popolnoma nepraktičen, (družbeno) nezanimiv, a hkrati necenzuriran, iskren in - moj. :))

Rekla "Au" in preživela

:))

Pa za "au" ni bilo pravega razloga (preventiva pač), ker zadeva res ne boli. Piercing je v popku, na varnem, jaz pa neučakana, da bi se že važila z njim. :) Upam samo, da bo zadeva dobro celila. Če bo, se mogoče odločim še za kakšnega bolj "nenavadnega".




Približno takšen je zdaj.

Približno takšen pa je tisti, ki čaka, da se ranica zaceli.

Koitus interuptus

Tja bi romalo:
- disketa s shranjeno odposlano in neodposlano korespondenco;
- zlat obesek v obliki srčka, ki sem ga nekoč dobila;
- polovica školjke, ki je ostala od celote potem, ko je le-ta od jeze zletela v zid in se razletela na dve (kako ironično!) polovici.

Kaj bi pa vi prispevali?

Razlika med danes in jutri

...je v tem, da danes še nimam piercinga, jutri pa ga bom imela. :) Ker bo razen ušesnih luknjic to prvo zaresno prebadanje mojega telesa, me jasno malce stiska prpa. Majčkeno, a spet ne toliko, da bi si premislila. Delala se bom hrabro miško in stisnila zobe, dokler mi bo "teta" Joli prebadala ščegetavček. Menda ne boli (preveč). Če pa bo, .... Hm, ne vem, kaj bo potem. Bojni krik izza zaprtih vrat. :) Here goes nothing, I guess, in če preživim, poročam, kakšen je rezultat. Seveda zgolj v pisni obliki, fotodokumentacija ostaja iz estetsko-milostnih razlogov le za lastne potrebe.



















ps: piercing ne pride zares v ščegetavček, ampak v popek. Ampak ideja pa spravi domišljijo na obrate, a ne? ;)

Makova polja

Makova polja v ušesih in cesta pod mano. Katarza ali hedonija ali samo druga oblika bega? Kakor koli: včeraj, ko sem se zvečer s kolesom zagrizla v razgret asfalt, me je Polona odnesla nekam na "streho neba" in mi zapolnila glavo z eno samo mislijo: "Why the hell didn't I think of this sooner?! " Namreč mp3-je v "uhe", musko do daske in gasa, dokler mi ne odpadejo noge. Tako sem prekolesarila kakih 30 km (za začetek čist dovolj) in bi jih še več, če ne bi pozabila doma pijače (dehidracija dela svoje). Pozabila sem že, kako dober je občutek svobode, ko si sam z mislimi, vetrom, soncem in mimobežečo naravo. :))

Če preveč razmišljaš o življenju, izgubi smisel

Ali pa vsaj čar.

Tako je to. Razmišljanje, ki se je v zadnjih soparnih in upočasnjenih dneh lenobno kot debelušen maček vlačilo po bolj oddaljenih kotih moje zavesti. Tole z razmišljanjem je bilo že od nekdaj moje breme. Ali pa kazen. Nagrada vsekakor ne. Namreč: v trenutkih, ko moje misli niso vsaj 99,9% zaposlene z reševanjem bistvenih življenjskih vprašanj (beri: krilo ali hlače; pete ali mokasinke; čop ali spuščeni lasje; sem v tem videti debela ali res sem debela?), premlevajo bolj trivialne stvari. Recimo, zakaj smo tu, kjer smo. Zakaj sem jaz tukaj, kjer sem? Zakaj sploh sem, ko pa ni od mene neke širše družbene koristi? Zakaj smo tako minljivi in ranljivi in zmotljivi in (nekateri od nas) konstantno zazrti v doseganje (preseganje) očem in umu vidnih ciljev? In kdo/kaj je tista višja (ne)milostna instanca, ki je odločila, da sem se pojavila na svetu v danem hipu, na dani lokaciji, nek drug ubogi človeček pa nekje sredi vojne/pomanjkanja/nasilja in bo (je že) umrl, preden bo sploh prav zaživel?

Skratka, moji možgani zmorejo najbolj nemogoča vprašanja. Porajajoča se od kdo ve kod, namenjena kdo ve kam. Najverjetneje zgolj meni osebno v opomin, da tisto iz naslova drži.

In ravno zadnje dneve sem imela sindrom bežečih misli. Občutek, ki me napade vsake kvatre brez vnaprejšnje najave. Občutek, da bi enostavno izginila. Odšla. Nekam. Se skrila. Pobegnila. Se razblinila v nič. Da bi ..... Ne vem, kaj sledi za tremi pikicami. The great unknown. Občutek pač, ki sem ga doslej parkrat poslušala, parkrat pa izigrala. In ne (Bežeči, če slučajno bereš): naključij ni. Ne takih, ne drugačnih. Ravno sredi takega bežečega prebliska sem namreč odprla svoj dnevnik in - seveda, ko pa ni naključij! - to na strani, kjer sem se po enem takem pobegu spet vrnila v varno domovanje pod svojo kožo. Pred čem/kom bi sploh pobegnila? Pred sabo? Pred tistim v meni, pred čemer se ne da skriti? Ampak v tisto se slej ko prej zaletiš. Kot je rekel včeraj Paul v Breakfast at Tiffany's. Še dokaz več, da ni naključij. Filmček z meni na kožo pisano glavno žensko vlogo. Ne da bi bila podobna sladki Audrey Hepburn, niti slučajno, ampak lik, ki ga igra v filmu, me sumljivo spominja name. Strah pred bližino, predanostjo, posedovanjem, ujetostjo v kletko. In ko na koncu Holly vrže ubogega Cat iz taksija, pa vse do izzvena Monn river, vsakič razneženo smrkam, kako popolnoma prav ima Paul, da ljubezen ni posesivnost. Da ljubezen ni kletka z nezlomljivimi rešetkami na nevdnih oknih. Da nismo najbolj svobodni takrat, ko najhitreje tečemo, ampak takrat le najbolj spretno bežimo pred sabo.

Dovolj mi je bežanja.

Predstvljamo...

Predstavljam vam svojo najnovejšo (pasjo) ljubezen. Star 3 mesece, nežen, sila kosmat, igriv, radoveden, nabrit z neštetimi pasjimi lumparijami, je Ilja pravi mali cartko. Ilja, ja. :)) Meni osebno smešno ime, a zato ni kosmatinec nič manj lep. In če bi sluuuuuuuučajno kdaj svojim lastnikom postal preveč igriv/prenaporen/prezahteven (like tha's gonna happen!), se ponižno in skromno javljam za kandidatko, da ga posovjim. :)

Počitnice? Počitnice!!!!!!!!!!!!!!

Nekaj dni nazaj sem brala (spet) o tem, kako je lepo nam učiteljem, ki imamo kar 2 meseca počitnic, dobro plačano in nezahtevno delo, itak pa smo do diplome prišli zlahka, ker je Pedagoški faks obvladljiv z levo roko. Saj ne, da bi se posebej obremenjevala z mnenji ljudi, ki blebetajo in pleteničijo o stvareh, o katerih nimajo pojma, imam pa za v bodoče zanje en konstruktiven predlog: da žrtvujejo tistih 365 dni (nadarjeni primerki še manj), ki jih je potrebno za končanje faksa, vkljčno z diplomo; potem si na 1-2-3 najdejo službo, ker te - menda - za učitelje kar čakajo ter do penzije lepo živijo na državne stroške in z 2 mesecema počitnic vsako poletje.

Nočem zveneti zagrenjeno, a nekatere stvari me dvignejo. Kot so zgoraj predstavljena pavšalna - in butasta - mnenja ter predstave.

Kako izgledajo počitniški meseci zares za učitelje? Niti slučajno tako, da bi isotčasno z učenci zapustili šolo in prišli nazaj 1. septembra (btw: letos se pouk res začne 1. 9., kar je petek in je posebnost, saj je doslej veljalo, da se v primeru, če je 1. september petek, pouk začne v ponedeljek; gospod novi minister pa je določil, da bi nam tisti vikend več lahko škodil), ampak se vsaj za 1 teden po koncu pouka prelevimo v tajnice. V birokrate, ki se borijo(-mo) s tonami dnevnikov, poročil, zapisnikov ... Sama sem letos dobro odnesla in sem morala izpolniti samo 7 dnevnikov (pregled ur, realizacija dela, evalvacija, analiza pedagoškega dela). So se mi pa kar smilili kolegi in kolegice, ki so razredniki, in to po možnosti v devetletki: tam res znoriš od birokratske krame. No, čas počitnic je namenjen tudi strokovnemu spopolnjevanju, zato imamo vsako leto ob koncu (ali začetku ali oboje) počitnic organizirane seminarje, delavnice, predavanja ipd., na katerih presedimo povprečno 5 ur dnevno. Pa seveda je to čas pisanja letnih priprav, načrtovanja dnevov dejavnosti, srečevanja aktivov (ki morajo biti po novem vertikalni in horizontalni) ....

Zame osebno se počitnice začenjajo s some good&some bad news: dobra je ta, da še dalje ostajam na tej šoli. Kar pomeni, da še imam službo. Ki se je za marsikaterega mojega kolega za letos skrila. Slabša novica je, da še kar za določen čas. In da bom spet deloma v OPB. Pri čemer je dobro vsaj to, da bom z "mojimi" nekdanjimi učenci, ki sem jih že imela v OPB. Aja: dobro je tudi to, da še ne bom razrednik.

Počitnic (oz. dopusta) še vsaj ta teden ne bo (se mi pa smehlja izza ovinka naslednjega tedna), a dobro je vsaj to, da se je ozračje malo ohladilo in lahko normalno delamo, ker je bila v vročini prava norišnica. Tale ohladitev mi je vsaj malo aktivirala možganske celice; med tisto pasjo vročino mi ni bilo do prav ničesar, po glavi so mi pa hodile same oslarije (beri: vstavi poljubno oslarijo, ki lahko hodi po glavi pomanjkljivo oblečenemu človeku). :)