Ne...

...
Ne bom. Postala to, kar pričakujejo drugi. Povesila pogleda in pobegnila stran. Se skrila za neko drugo ime, drugo srce, drugo življenje. Samo to imam. Srce. In življenje. Oboje je moje. Samo moje. Takšno, kot sem sama: nepopolno, nezadostno, drobceno s perspektive vesolja in minljivosti. Mogoče ravno zato neprecenljivo. Mogoče pa sem ga kot takšnega prepoznala le sama. Končno.
Ne bom se več opravičevala. Pojasnjevala. Utemeljevala. Iskala odgovorov ali jih ponujala. Ker jih na vsa vprašanja enostavno ni. In smešno, kot se zdi - včasih so vprašanja dovolj. Ker nas ženejo naprej. Odpirajo nova obzorja. Nove (stran)poti. In nove plasti našega jaza.
Minulega pol leta je minilo kot v sanjah. Skozi sanje. Zdi se popolnoma neresnično. Kot da se je vse dogajalo neki drugi Alenki. A me nekaj v desnem spodnjem kotu srčne mišice občasno spomni, da sem bila to jaz. Vseskozi. In nisem spala niti sanjala, čeprav sem včasih mižala. Toliko bolj trdno, kot sedaj gledam. Mogoče je res potrebno najprej pasti z velikih višin (P.Coelho), si nekajkrat polomiti krila, občutiti, kako se ob stiku s tlemi drobijo skeleti vzniklih sanj in neumornega hrepenenja, da lahko nekoč, ko se konstelacije Usode ujamejo s krivuljami naših poti, brez strahu spustiš v objem svoje lastne usode. Ljubezni.

Ne

Ne bom
skrila v solze razlitih oči.
Ne bom
vestalka ob ognjišču ljubezni,
ki je več ni.
Ne bom gradila mostov
do obrežij onkraj tvojih čeri.
Zlila se bom v čas.
Naj me obrusi.
Oklesti.
Ojekli.
Naj me spere.
Sestavi.
Zašije
in po globokih vbodih
z nitjo pozabljenja
zaceljeno prebudi.
Ne bom
več bežala.
Iskala.
Razbijala
kamnite puščave
ovdovelih dni.
Ne bom
pozabila.
Zatajila.
Izgubila
sebe
v očeh, kjer me ni...

(A.B.)