sobota, april 28, 2007

Brez naslova, 2.

Malce več kot po letu dni od očetove smrti umira nekaj drugega. Del mene. Nekaj, kar sem mislila, da bo večno. Nepremagljivo. Dolgo sem razmišljala, premlevala, se borila sama s seboj in tistim, kar naj bi me po vseh merilih objektivnega sveta osrečevalo. Nekaj, v kar sem verjela in kar sem pomagala graditi. A me ne. On, moj toliko let najdražji, me ne osrečuje. Saj ne, da je to njegova naloga. Moram se pravilneje izraziti. To je moja naloga, ki pa je ob njem ne uspem uresničevati. Čutim, da ob njem ugašam, namesto da bi gorela....Kopnim in se razblinjam. Gojim upe in sanje, ki niso umerjene s sanjami njegovega srca. Mogoče sva si preveč različna. Mogoče samo kompliciram. Mogoče ne cenim tega, kar imam. Mogoče sem navadna butasta, zabita, nehvaležna, nerazumna, naivna krava, ki je tik pred tem, da napravi največjo napako svojega življenja. Mogoče, mogoče, mogoče................A nisem srečna. Nisem več jaz. Sem kvečjemu manj jaz. In poiskati moram tisto, kar je od mene ostalo, preden popolnoma izginem....

Včasih ljubezen preprosto izgori sama vase, se sesede kot kupček pepela. Brez velikega poka navzven, brez velikih pretresov, prepirov ali nesoglasij. Preprosto odplava nazaj v božje naročje, od koder je nekoč prišla. Ne vem, kako naj mu povem vse, kar želim. Da ni nič kriv. Da ni premalo sposoben, lep, pameten, privlačen, bogat ali kar koli tretjega. Da ni z njim popolnoma nič narobe. Mogoče kvečjemu z mano. Ker čutim tako, kot čutim. A proti temu se ne morem boriti. Tako preprosto je. Moram stran. Vsaj za nekaj časa.
Kako naj nekomu poveš, da je in zmeraj bo eden najpomembnejših ljudi v tvojem življenju, a da enostavno ne moreš več z njim po isti poti. Kako naj človeku na lep način poveš nekaj tako nelepega, kot je (vsaj začasno) slovo? Zakaj? Kaj se je zgodilo? Ko ga gledam, se sprašujem, kam je izginila najina, moja ljubezen? Kako se je lahko to zgodilo? Kdaj? .......Zakaj? .......Del mene je obupal nad nama. Nad tem, da bo kdaj drugače. Nad tem, da se ob njem počutim osamljena in nekje pri repu prioritet. Zmeraj je bilo nekaj, kar ga je zaposlovalo bolj od naju samih. In vem, da je marsikaj, če ne že vsega, počel v dobri veri, da to počne za naju. A v vmesnem času, ko je počel stvari za naju v prihodnosti, sva midva v sedanjosti ugasnila. Vem, da se trudi in se je zmeraj trudil. To bom zmeraj cenila. Tako kot njega. In zato moram biti iskrena. Ne morem se slepiti, da je vse v redu. Ne morem delati kompromisov s svojim srcem in s se s figo v žepu prepričevati, da sem srečna. Vem, da se je trudil. Da mi je zmeraj stal ob strani. Mi pomagal. In ravno zato, ker je bil zmeraj dober do mene, mu privoščim nekoga, ki bo srečen z njim. Takšno življenje ni zame. Mogoče sva predolgo na istem mestu. Ko se življenje ustavi, izgubi smisel. Ko se ljubezen ustavi in ne premika, začne ugašati. In če ugaša predolgo in ni nikogar, ki bi razpihal žerjavico, ugasne......

Sem vredna obsojanja?
Zgražanja?
Kurjenja na grmadi?
Sprejmem vse. Zaslužim vse.
A moram naprej. Le da mi ni jasno, kako. Del mene ga ima rad. Zelo. In ga bo imel zmeraj. A to ni dovolj. Cenim ga, spoštujem in imam ga rada. Zares rada. In zares, iskreno in brez sence dvoma vem, da je krasen človek. Vem. In zato si zasluži nekoga, ki bo ob njem srečen; ki ga bo ljubil brez sence dvoma. Kajti ljubim ga trenutno ne. Sem kriva in obsojanja vredna, ker ga ne ljubim (več)? Njega, ki je tako zelo del mojega življenja, da je skoraj moj drugi jaz? A ki me je obenem nehote tolikokrat razočaral... In ki je nekje po/ob poti začel gledati v drugo smer kot jaz. Ne vidim več najine prihodnosti skupaj. Mogoče rabim samo čas in distanco, da skozi pogrešanje spet začutim ljubezen. Ali pa to isto stvar, da ugotovim, da res ne gledava in ne hodiva v isto smer. Vsekakor rabim čas zase. Nekaj, kar bi morala narediti že pred časom. Mogoče (še) ni prrepozno. Hočem nekaj drugačnega. Nekaj, kar morda niti ne obstaja, a
moram vsaj poskušati to najti. Drugačno ljubezen. Takšno, v kateri ne bom osamljena in v kateri bo edino število dvojina. Takšno, kjer se bo karkoli zgodilo prej kot v 10 letih. Želim si ljubiti in biti ljubljena. Tukaj sem samo ujeta.......................................................................................................
Jočem in srce se mi para na koščke, a ne morem drugače..........................................................




11 komentarjev:

bežeči norec pravi ...

Sem vredna obsojanja?
Zgražanja?
Kurjenja na grmadi?


Nič od tega Alenka. Verjemi besedam nekoga, ki je to izkusil z druge strani. Nekoga, ki se je vdal v tok usode in ni več preverjal sebe in svojih čustev. Nekoga, ki je preživel obdobje, ko ga je nekdo brcnil v rit ter storil namesto njega korak, ki je bil potreben.

Ne vem kakšna je točno tvoja situacija, vendar verjamem, da se boš odločila tako kot bo najbolje za tvoje življenje, tebe osebno. V teh trenutkih pač moraš gledati nase in ne na ostale okoli tebe, čeprav je verjetno osebi kot si ti verjetno težko narediti.

Glej na sebe. Važna si le ti.

Anonimni pravi ...

No tukaj še ena, ki je bila na drugi strani, po veečč letni zvezi. Najbolj me je motilo, da odgovor na zakaj ni bil jasen, kr nekej. Zato se dlje časa mučiš, da najdeš odgovor in ga poskušaš razbrat iz njegovih dejanj. Najboljše je direkten pogovor. Vsak še tako velik šok se preživi in šele potem se gre lahko naprej. Najprej sem veliko njega krivila, čeprav sem potem s časom spoznala, da sem postala mlahava, vdana v usodo, da ni več možnosti izbire, da ne reci tega, ker se lahko skregata in do tega pride čedalje večkrat, tako da sčasoma že govoriš čim manj. Zoprno! Zdaj po enem letu imam pa skoraj malo preveč izoblikovane kriterije, kaj toleriram in kaj sploh ne! Bo še težka;-)) V glavnem, tako kot sebi, tudi tebi privoščim, prave občutke, prave ljudi ob sebi in srečo!

Je pa zoprno, ker lahko šele s časom ugotoviš, če so bile tvoje odločitve prave, vendar vse je za nekaj dobro, to verjamem!

Vse dobro, Klara

Vesna pravi ...

Hmmm...

Nekako sem slutila kaj te muči zadnje čase. Ne vem kako, a sem...

In ja, do takšnih občutkov pripelje dolgotrajna veza. Vedno. Povsod. Če si le prisluhneš...

A žel boš morala sama ugotoviti in se odločiti, po kateri poti naprej.

Držim pesti!

Če pa rabiš pogovor, koga da se mu izjadaš... Pokliči! Sem ti na voljo...

Anonimni pravi ...

Draga Alenka,
ker imava enako ime, poklic in skoraj tudi starost, sem ti morala napisati nekaj spodbudnega. Pred kakšnim mesecem sem se naključno doklikala do tvojega bloga in se nenadoma znašla v tako znanem načinu razmišljanja. Trenutno se sama počutim nekoliko izgorelo v poklicu in v odnosih, zato večkrat iščem navdih pa reševanje lastnih stisk pri drugih ljudeh. Tudi jaz mislim, da moraš gledati predvsem nase. Ugodje in varnost, ki nam jo daje dolgoletni partner, moramo včasih tvegati, da se lahko premaknemo kam višje v lastnem razvoju. Zakaj smo ljudje raje zmerno do pretežno nesrečni in vztrajamo v nekem odnosu? Če bi jaz imela pogum, bi vse to zamenjala za metuljčke v trebuhu in sveže upanje. Želim ti, da bi se pogumno odločila. Alenka

Anonimni pravi ...

Predvsem pa ne razrešuj teh težav na internetnem odru ... reši jih v živo, z njim ... ali brez njega naprej ... si zasluži, da o svojem odnosu z njim takole javno razpredaš?

Anonimni pravi ...

Ko ni ljubezni, je edino prav, da greš.

EDINO PRAV, posebno zdaj, ko te nanj ne vežejo otroci in njihova sreča.

Misli nase in pojdi.
Velik je svet, dovolj velik, da najdeš v njem partnersko dušo in nekoga, s katerim bosta dva- a v duši eno!!!

Usmiljenje čutiti je pošteno, tudi hvaležnost, tudi delno pripadnost, del tebe ga bo imel rad---zakaj pa ne???

In iti dalje, naprej...po SVOJI poti.

Drži se, odličen prispevek, poln poštenosti in iskrenosti.

Držim pssti, da bi bila pogumna, ne kot večina ljudi, ki se ogradi za varnostjo, na ljubezen pa pozabi.

Bodi dobro. neikka

Anonimni pravi ...

vedno poslusaj srce; ce rece pojdi, pojdi. ce rece ostani, ostani. mislim, da je to vsa umetnost zivljenja.

ambala pravi ...

Težko se je osvoboditi socialnih spon, ki nas vežejo. Ki govorijo, kaj bi morali, kako bi morali in zakaj... V tem nismo nikoli mi sami. Vedno smo neka vloga. Mati, žena, zvesta partnerka. A nikoli JAZ.

Kolikor se bo to zdaj bralo nenavadno, vesel sem, da se ti je to dogodilo. Zato, ker pomeni, da nisi popolnoma otopela. Da se nisi vdala. Da še vidiš v svoje srce in v svojo dušo. In da želiš nekaj drugega.

Vzemi si čas! Pojdi stran. Preišči se, ne glede na druge. Glej nase. Strinjam se z vsemi ostalimi: važna si ti, kolikor se to pač sliši egoistično.

aleks pravi ...

bom dal tukaj komentar... najprej hvala, za čudovit blog. rad sem ga prebiral, morda še posebej tedaj, ko mi je bilo težko. začutil sem te, globoko, kot sem te lahko samo tukaj, v cyberju.

in hvala za vse lepe misli, zapisane meni, nekoč.

ne, ne grešiš, veš. samo svojemu srcu slediš, in pot, ki jo začrta srce, je vedno prava. vedno. čeprav morda kdaj izgleda trnova (ampak samo izgleda, veš).

vse dobro ti želim,
aleks

DROBTINICE SVETLOBE pravi ...

Predraga Al1ka,
oh, še nekdo odhaja, ki sem ga noro spoštovala...

Nikar, ostani, čuti z nami, misli z nami, bojuj se z nami...ZASE.

Zase. Kot si napisala v poslovilnem postu.

Zase, živeti moramo zase in s seboj.
Ko smo v skladu s seboj in hotenji, smo lahko šele mi.

Marsikdo tega do smrti ne ugotovi, tebi so tvoji obrnili hrbet zato, ker hočeš biti ti.

Bodi, poti nazaj ni.

Objem, neikka.

Glej, puščam ti svoj email: neikka@gmail.com

Bojan pravi ...

Some things in life are bad
They can really make you mad
Other things just make you swear and curse.
When you're chewing on life's gristle
Don't grumble, give a whistle
And this'll help things turn out for the best...

And...always look on the bright side of life...
Always look on the light side of life...

(from Monty Python)